Stranka SDS nas ponovno vabi na referendum, tokrat o dodatkih k pokojninam za umetnike. Zdi se, da sledi načelu “če ni kruha, naj bo vsaj cirkus”. Pa poglejmo, zakaj bi bilo morda modro tokratno povabilo na ples z navidezno demokracijo zavrniti z jasnim in premišljenim ne.
Nekoč je nekdo modro pripomnil: »Nikoli ne podcenjuj moči neumnih ljudi v velikih skupinah.« A vendarle, mi nismo neumni, kajne?
Referendum? Ne, hvala. Raje gremo na kavo.
Predlagani referendum naj bi davkoplačevalce stal približno 6,7 milijona evrov. Šest vejica sedem milijona! Minister za finance Klemen Boštjančič je jasno povedal, da bi bilo to dovolj sredstev za financiranje teh dodatkov naslednjih sto let. Da, prav ste prebrali, sto let. Za ta denar bi lahko vsakemu poslancu kupili zlato ribico, ki izpolnjuje želje, pa bi morda končno dobili rešitve za resnične težave, ki pestijo ljudi. A namesto tega naj bi sredstva porabili za referendumsko predstavo, katere glavni namen je politično pozicioniranje SDS proti domnevnim elitam.
In kdo so te »elite«, proti katerim naj bi se borili? Umetniki, prejemniki Prešernove nagrade? Ljudje, ki so svoja življenja posvetili temu, da Slovenija ni le skupek njiv in gozdov, temveč tudi kulturna skupnost s svojo dušo? Namesto, da bi jim priznali njihov prispevek, jih zdaj v pokoju še dodatno kaznujemo.
Ironija je popolna. Slogan SDS »Ljudstvu drobiž, izbrancem prestiž« postane dobesedno nasprotje resničnosti. S tem referendumom jemljejo drobiž iz žepa ljudi, ne zato, da bi preprečili neko obliko prestiža, temveč simbolično priznanje dolgoletnega kulturnega ustvarjanja.
Zakaj bojkot ni apatija, temveč upor z razumom
Temeljno vprašanje, ki si ga zastavljamo: naj gremo na volišče ali ne?
Ta referendum ni referendum o umetnikih, temveč gre za vprašanje politične moči SDS. Direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač je natančno zadela bistvo, ko je opozorila, da SDS to temo zlorablja za ustvarjanje razdora med ljudmi v svojem boju za oblast. Res se je treba vprašati, bomo res vsakokrat znova plesali, kadar si neka politična stranka zaželi medijske pozornosti in testiranja svoje podpore?
Bojkot ni pasivnost. Je močno in jasno politično sporočilo. Je način, s katerim povemo: »Ne bomo sodelovali v vašem dragem cirkusu. Nehajte zlorabljati referendum za politične igrice.« Kot je zapisalo Gibanje Svoboda, je bojkot politična izjava, ki sporoča, da si ne želimo političnega cirkusa vsakih šest mesecev. To ni bežanje od odgovornosti, temveč zavestna odločitev, da ne sodelujemo v manipulaciji. To je uporaba zdrave kmečke pameti.
Osredotočimo se na resnične probleme
Namesto da trošimo denar in pozornost za politične trike, usmerimo energijo v reševanje resničnih družbenih problemov: pokojninsko reformo, zdravstvo, stanovanjsko problematiko. Tiste stvari, ki dejansko vplivajo na življenje ljudi. Ne pozabimo, da je SDS dosledno metala polena pod noge sedanji vladi. Spomnimo se treh referendumov, vključno z obstrukcijo pri Zakonu o vladi, s katerim so skušali preprečiti učinkovito organizacijo nove oblasti.
Kaj prinaša novi zakon?
Novi zakon predvideva jasnejše kriterije za dodelitev izjemnih pokojnin. Odločanje bi bilo v rokah strokovnih komisij in ne več izključno v rokah ministra za kulturo. Stari zakon iz leta 1974 je omogočal precejšnjo arbitrarnost, na kar je opozorilo tudi Računsko sodišče. Torej, če ta zakon zavrnemo, se vračamo na preživeti sistem, vse zato, ker tako želi Janez Janša?
Kakšen je pravzaprav načrt poslanca Hoivika in stranke SDS? Da naredijo stvari še bolj nejasne in podvržene vsakokratni politični volji? To naj bi bila rešitev?
Namesto zaključka: malo zdrave pameti
Ne pustimo se zavesti z retoriko o »malem človeku proti elitam«. To je klasičen primer manipulacije s strahom in zavistjo. Mali človek bo ta referendum plačal. In mali človek od tega ne bo imel nič, razen morda še več razloga, da nad politiko dokončno obupa.
Če menite, da je 6,7 milijona evrov mogoče porabiti bolj smiselno in če verjamete, da je referendum resno orodje demokracije in ne sredstvo za dnevna politična obračunavanja, potem je morda čas, da ta dan posvetite nečemu bolj koristnemu. Pojdite na sprehod. Preberite dobro knjigo. Družite se s prijatelji.
Bojkot ni vedno beg. Včasih je najbolj razumna odločitev, ki jo lahko sprejmemo. Včasih moramo preprosto reči ne neumnosti.
In ta referendum, roko na srce, je prekleto draga neumnost.
