V Sloveniji verjetno ne mine teden, da v enem od več kot 60 zdravstvenih domov ne bi prišlo do prihoda, odhoda ali menjave zdravnika. Ginekolog odide, pride nov, zobozdravnik gre v pokoj, zamenja ga drug, družinski zdravnik ali pediater odide drugam, od drugod pride nov. To se dogaja po vsej državi. Pa vendar ob vsaki taki menjavi ali spremembi ne gledamo prizorov dolgih vrst pred zdravstvenimi domovi. Vsaj ne pred vsemi. Ne pred večino.
Pred tistimi domovi, kjer take prizore gledamo, pa drži: to je neživljenjsko, nečloveško, neprimerno in res nerazumljivo. Ja, nedopustno je.
Naj bo jasno, zakonodaja velja povsod enako. Pravila ZZZS so enaka za vse. Za vseh 60 in več zdravstvenih domov (in še bistveno več koncesionarjev). A očitno si jih nekateri razlagajo in interpretirajo po svoje ter jih tudi izvajajo drugače. Eni postavljajo na prvo mesto korist pacienta, drugi pa očitno dajejo prednost samosvoji, črkobralski in rigidni interpretaciji izvajanja zapisanih pravil. Jih ne »počlovečijo«.
Tudi ministrstvo za zdravje je isto za vse zdravstvene domove. Zato je vedno bolj absurdno poslušati izgovore, kako je kriv nekdo drug, samo da »jaz« nisem. Enkrat ministrstvo, drugič ZZZS, tretjič kadrovske razmere (ki so izziv!!!), četrtič nezmožnost boljše organizacije zdravstvenega doma in petič občina, ki je zadolžena za organizacijo primarnega zdravstva.
Tudi ministrstvo za zdravje je isto za vse zdravstvene domove. Zato je vedno bolj absurdno poslušati izgovore, kako je kriv nekdo drug, samo da »jaz« nisem.
Seveda del odgovornosti nosita tudi ministrstvo in ZZZS. Absolutno. Ampak če številni zdravstveni domovi po Sloveniji ob istih pravilih in isti zakonodaji uspejo organizirati delo tako, da ljudje ne stojijo v vrstah, potem je očitno veliko odvisno tudi od organizacije, vodenja in pripravljenosti za reševanje takih izzivov. Glede na to, da to ni bil prvi tak primer v Sloveniji, tudi izgovor »takega odziva ljudi nismo pričakovali« ne pije vode.
Najlažje je kazati s prstom drug na drugega in čakati, da se vse reši samo od sebe. Težje pa je očitno sesti za skupno mizo, uskladiti postopke in organizirati delo tako, da pacienti ne postanejo talci institucionalnega prelaganja odgovornosti in samosvojega branja pravil.
V prejšnjem mandatu sem dala več formalnih in neformalnih poslanskih pobud, da se stanje na tem področju izboljša, da se pravila uskladijo (predvsem njihovo tolmačenje), predvsem pa, da se dobre prakse nekaterih zdravstvenih domov prenesejo tudi na tiste, ki pravila očitno berejo drugače kot tisti, ki pred svojimi vhodi nimajo vrst pacientov. In s tem bom nadaljevala tudi v tem mandatu, ker je to treba urediti.
Včerajšnje dogajanje v Sežani zato ni samo posledica »sistema« in ljudi, ki v njem delajo. Je tudi ogledalo tega, kako nekatere institucije prelagajo odgovornost na druge in očitno čakajo, namesto da bi skušale združiti vse sile za reševanje ponavljajočih se težav, ki jih najbolj občutijo prav pacientke in pacienti. Jaz se ne dam, ne bom gledala stran in bom vztrajala. Do rešitve.
