Matej Arčon je bil slavnostni govornik na prireditvi ob 80-letnici konca druge svetovne vojne v Cerknem.
Letos mineva 80 let od številnih prelomnih dogodkov, ki so spremenili tok zgodovine. Na teh dogodkih je zrasla podoba Evrope, kakršno živimo in cenimo danes. V zgodovinskih knjigah ostanejo zapisana poročila o velikih bitkah, o zmagah in porazih, o premikih in mirovnih pogodbah. Ampak mir – med narodi in ljudmi – se pogosto rojeva povsem drugje. V drobnih kretnjah, v najbolj nenavadnih zavezništvih, v najbolj norih zamislih.
In bila je verjetno precej nora – ideja, da se v času divjanja vojne, medtem ko so na nemška mesta padale bombe, ko je deveti korpus osvobajal Primorsko in se je Rdeča armada pomikala proti Berlinu v osvobojenem Cerknem organizira smučarsko tekmovanje. Nora ideja, ampak še zdaleč ne neumna ali banalna in nikakor ne majhna.
Prvi dan miru v Evropi je bil namreč tudi prvi dan boja za ohranitev tega miru.
Nekaj res velikega in plemenitega je v tem, da se je človeški um po letih nasilja in grozot sposoben vrniti k prijateljstvu, k sreči, k ljubezni in k življenju. Še preden se je končala vojna na bojiščih, so Partizanske smučine končale vojno v srcih. Zato je še kako prav, da organizacijski odbor ohranja živ spomin na ta izjemni dogodek, edinstven v Evropi in v svetu. In je še kako prav, da mu je posvečena ena od jubilejnih znamk ob 80. obletnici miru v Evropi.
Ampak priznam, da mi je druga znamka v seriji še bolj pri srcu. Ne da ne bi maral smučanja, čeprav ravno zaradi smučanja letos šepam na eno nogo – k sreči na desno.
Ampak dejstvo je, da je iz Partizanskega dnevnika, ki se je rodil v Zakrižu pri Cerknem, zrasel Primorski dnevnik. Institucija, brez katere si svojega poslanstva ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu ne znam predstavljati. Časopisa, ki ni le glas Slovencev v Italiji, ampak je izraz vseh evropskih manjšin. Vesel sem, da letos Primorski dnevnik gosti evropski kongres dnevnih časopisov v manjšinskih in regionalnih jezikih – in to v Evropski prestolnici kulture, Novi Gorici. In ponosen sem, da je ta dogodek del letošnjega niza Dobrodošli doma, ki ga Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu organizira in finančno podpira.
Prvi dan miru v Evropi je bil namreč tudi prvi dan boja za ohranitev tega miru. Za gradnjo novega evropskega sožitja, temelječega na spoštovanju in medsebojnem sprejemanju. Primorski dnevnik je dan za dnem našel besede in zgodbe, ki so to evropsko sožitje osmišljale in gradile. Besede in zgodbe, ki jih danes tako zelo potrebujemo. Da ne pozabimo, kako dragocen je mir in kako strašna je vojna.
Da ne pozabimo, kako pomembne so vrednote humanizma.
V to zeleno, skrivnostno pokrajino ste med drugo svetovno vojno sprejeli najšibkejše – ranjence. V Evropi ni takega spomenika humanosti, kot je partizanska bolnica Franja.
Cerkljani ste nam v tem pogledu v navdih in vzgled. Ker ste močni in uporni. Malo trmasti – ker morate biti, da zdržite vse bregove in ovinke. Ampak tudi izjemno radodarni in odprti. V to zeleno, skrivnostno pokrajino ste med drugo svetovno vojno sprejeli najšibkejše – ranjence. V Evropi ni takega spomenika humanosti, kot je partizanska bolnica Franja. Vem, da vam je težko pri srcu. V resnici je vsem nam težko pri srcu, ker naravne ujme soteski ne prizanašajo. Ampak vlada se polno zaveda pomena tega spomenika. Sredstva za obnovo so zagotovljena v celoti, treba pa si bo vzeti čas. Da se sanirajo vodotoki in se tako preprečijo prihodnje poškodbe. Da se trajno uredi upravljanje. Prepričan sem, da bo Franja kmalu odprta, še bolj dostopna za obiskovalce ter da bo še dolga desetletja novim generacijam prenašala sporočilo miru.
Prav v Primorskem dnevniku, ki je ponosni naslednik Partizanskega dnevnika, je te dni izšla priloga ob 80. obletnici konca vojne. V njej smo lahko prebrali misel aktivistke, upornice, taboriščnice Francke Lekan iz Loške doline: »Vendar vse je minilo in dočakali smo konec. Dandanes pa nam to nalaga dolžnost, da storimo vse za lepšo prihodnost, da se ne bi nikdar več ponovilo, kar smo doživeli in pretrpeli.«
