Naša preiskovalna komisija, ki je preiskovala nezakonito financiranje političnih strank, in tudi sam sem v zadnjih dneh znova tarča številnih hudih očitkov. Ti se pojavljajo v valovih. In vsakič z istim namenom: diskreditirati naše delo, preusmeriti pozornost in zaščititi tiste, ki smo jih s preiskavo postavili pod drobnogled.
Prvič smo bili tarča, ko smo začeli slediti tokovom denarja in prišli do nedotakljivih. Do tistih, za katere so očitno verjeli, da jih nihče ne bo preverjal. Do tistih, ki so bili prepričani, da zanje pravila ne veljajo.
Nato so se napadi okrepili, ko smo razkrivali nepravilnosti in ugotavljali, kako je denar tekel do političnih strank in ljudi iz njihovega kroga. Ko smo začeli gledati tja, kamor očitno niso želeli gledati niti policija niti drugi nadzorni organi.
In zdaj smo spet tukaj. Tri tedne pred referendumom, ki ga želi desna koalicija na vse kriplje dobiti, se znova pojavljajo lažne, izkrivljene in manipulativne obtožbe. Zato se moramo odzvati.
Naj bo popolnoma jasno: naša parlamentarna preiskovalna komisija je delovala zakonito, v okviru svojih pristojnosti in na podlagi pooblastil, ki jih določa zakon. Pri svojem delu nismo delovali po političnih naročilih, temveč na podlagi konkretnih vprašanj, dokumentov in ugotovitev, ki smo jih bili dolžni preveriti.
Vse postopke smo vodili v skladu s pravili parlamentarne preiskave. Komisija ni bila ustanovljena zato, da bi kogarkoli preganjala, temveč da bi ugotovila dejstva. In prav to smo počeli.
Komisija ni bila ustanovljena zato, da bi kogarkoli preganjala, temveč da bi ugotovila dejstva. In prav to smo počeli.
Tistim, ki danes govorijo o nezakonitem delu, zlorabah in političnem obračunavanju, sporočam: naše delo ni bilo nezakonito. Ne bomo dovolili, da se zakonito parlamentarno preiskovanje prikazuje kot kriminal samo zato, ker smo posegli v interese ljudi, ki so bili dolga leta prepričani, da so nedotakljivi.
Današnji napadi niso dokaz nezakonitosti našega dela. So predvsem poskus, da bi se pozornost preusmerila stran od vprašanj, ki smo jih odprli, in ugotovitev, do katerih smo prišli. Poskus, da bi se namesto vsebine preiskave razpravljalo o tistih, ki so jo vodili.
Na to ne bomo pristali. Naše delo bodo presojali dokumenti, ugotovitve in dejstva. Ne pa politične manipulacije tistih, ki bi najraje videli, da se o vsem tem nikoli ne bi začelo govoriti.
Naše delo bodo presojali dokumenti, ugotovitve in dejstva. Ne pa politične manipulacije tistih, ki bi najraje videli, da se o vsem tem nikoli ne bi začelo govoriti.
Kaj je razkrila preiskovalna komisija?
Naša komisija je bila ena redkih, ki je svoje večletno trdo delo pripeljala do konca in ga sklenila z zaključnim poročilom. Kaj smo ugotovili?
Da so v času prejšnje Janševe vlade zlorabili državni Telekom Slovenije, da bi financirali delovanje Nova24TV. Podjetje v državni lasti je moralo za strankarsko propagando plačevati milijone evrov.
Ravno danes lahko beremo, da je policija končala preiskavo teh poslov in zaradi večmilijonskega oškodovanja podala kazenske ovadbe. Tožilstvo pa je že sprožilo sodno preiskavo.
To je le eden od primerov, ki smo jih obravnavali.
Ugotavljali smo tudi, kako so podjetja, ki so od države prejemala milijone evrov za urejanje vodotokov, v času takratne vlade začela oglaševati v medijih SDS. Nekatera od teh podjetij niso imela niti spletne strani niti javno objavljene telefonske številke. Ko so njihovi direktorji stopili pred komisijo, se niso znali spomniti niti tega, zakaj so v teh medijih oglaševali.
Milijoni državnega denarja so se pretakali tudi iz državnih podjetij v medije SDS. V nekatera od teh podjetij se danes znova vračajo politično imenovani direktorji.
In ja, drži tudi, da je komisija ugotovila, kako se je denar medijskih agencij, ki so v času vlade Janeza Janše mastno služile z državnimi posli, pretakal v medijske projekte SDS, na račune urednikov in celo otrok političnih funkcionarjev SDS.
Razkrili smo povezave med številnimi portali, ki so delovali usklajeno in z lažnimi zgodbami napadali politične nasprotnike SDS.
Obravnavali smo tudi domnevno fiktivna izobraževanja poslanca SDS Zorana Mojškerca, financirana z občinskim denarjem, ki je bil nato v celoti dvignjen v gotovini. Ta poslanec je še danes z nami v državnem zboru.
Pa donacije strankarskim inštitutom, ki so jih nakazovali gradbeni baroni, in to ravno v času, ko je takratna vlada tem istim baronom namenjala rekordne državne posle.
Nekateri od teh donatorjev danes, pod desno vlado, prejemajo več desetmilijonske anekse. Drugi so veliki lastniki Petrola, kjer je tik pred volitvami presenetljivo zmanjkalo goriva. Takrat so za nastalo situacijo krivili našo vlado. Danes pa ti isti donatorji kadrujejo po državnem gospodarstvu in vanj nastavljajo svoje prijatelje in odvetnike.
Nekateri od teh donatorjev danes, pod desno vlado, prejemajo več desetmilijonske anekse.
Če to ni norčevanje iz zdrave pameti državljanov, potem res ne vem, kaj je.
In če me sprašujete, ali mi je žal, da je preiskovalna komisija preiskovala obvodno financiranje politične desnice, vam lahko povem: ne, ni mi.
Razumem, da sem jim moteča.
Moteča sem zato, ker sem do konca pripeljala delo komisije, ki je na 500 straneh natančno popisala mehanizme obvodnega financiranja političnih strank desnice.
Grožnje s tožbami, kazenskimi ovadbami in sodnimi postopki niso nič novega. To je oblika pritiska, ki so jo izvajali ves čas trajanja našega mandata.
Toda pri tem zamolčijo pomembno dejstvo.
Zoran Mojškerc je odločitve komisije izpodbijal na sodišču in izgubil. Nova Slovenija ni želela predati dokumentacije in je prav tako izgubila na sodišču.
Kar zadeva napovedane kazenske ovadbe, je treba povedati še nekaj.
Večina ljudi, ki so bili kot priče vabljeni pred državni zbor, je bila v postopke vključena že dolgo pred mojim nastopom na mestu predsednice preiskovalne komisije. To izhaja tudi iz prvega vmesnega poročila komisije, ki so ga potrdili poslanci Nove Slovenije.
To pomeni, da so se poslanci NSi strinjali s preiskavo Nova24TV. Strinjali so se tudi s sklepom, da se zaradi suma zlorabe položaja ovadi nekdanje vodstvo Telekoma Slovenije zaradi sklenitve škodljive pogodbe, katere končni koristnik je bila Nova24TV.
Podobno je bilo že na prvi seji preiskovalne komisije. Za zaseg transakcijskih računov strankarske televizije Nova24TV je glasoval tudi član komisije iz vrst NSi Aleksander Reberšek.
Danes pa je očitno doživel amnezijo in začel govoriti o zlorabah. A dokumenti ostajajo. Glasovanja ostajajo. Sklepi komisije ostajajo. In prav zato jih danes tako motijo ugotovitve našega dela.
In prav zato jih danes tako motijo ugotovitve našega dela.
Od preiskovancev do »žrtev« preiskovalnih komisij
Na tem mestu bi komentirala še njihovo zadnjo akcijo. Ustanovitev zavoda, ki se predstavlja kot zavod za zaščito žrtev parlamentarnih preiskovalnih komisij.
Osebe, ki so se znašle pod drobnogledom zaradi vprašanj o pretakanju javnega denarja v strankarski propagandni aparat, zdaj nastopajo kot žrtve. Govorijo o kršenju pravic, nezakonitem delu in zlorabi parlamentarne preiskave.
Ne gre za nikakršne žrtve. Ustanovitelji tega zavoda imajo različne interese, različne zgodbe in različne razloge za nezadovoljstvo s preiskovalno komisijo.
Ne gre za nikakršne žrtve. Ustanovitelji tega zavoda imajo različne interese, različne zgodbe in različne razloge za nezadovoljstvo s preiskovalno komisijo.
Nekateri so morali zaradi ugotovitev oziroma prijav pristojnih organov plačati več kot 100.000 evrov dodatnega davka. Pri drugih so bile podane prijave oziroma naznanila pristojnim organom. Pri tretjih je njihovo poslovanje cvetelo v času vlade Janeza Janše, po spremembi oblasti pa so prihodki njihovih podjetij močno upadli, tudi na vsega 900 evrov letno.
In ne pozabimo: vsaj eden od teh medijskih delavcev ima tudi uradno registrirano politično stranko, ki je nekoč na volitvah dobila 0,88 odstotka glasov. Torej je politik. In je tudi sodeloval z SDS. Zdaj pa ga plačujejo ljudje, naklonjeni desni vladi.
Ali gre res za zavod za zaščito žrtev preiskovalnih komisij? Ali pa morda za zavod za zaščito interesov ljudi, ki so se znašli pod drobnogledom zaradi poslovanja z javnim denarjem?
Ali gre res za zavod za zaščito žrtev preiskovalnih komisij? Ali pa morda za zavod za zaščito interesov ljudi, ki so se znašli pod drobnogledom zaradi poslovanja z javnim denarjem?
Glede na to, kar sem videla pri delu komisije, bi prej rekla, da gre za zavod za zaščito tistih, ki slovenski proračun razumejo kot plen.
Ampak ti ne potrebujejo zaščite zavoda. Potrebujejo odvetnike. Tudi kazenske.
Zdaj, ko je bilo njihovo delovanje postavljeno pod drobnogled, so nenadoma vsi zaskrbljeni zaradi pravne države. Toda pravna država ni ščit za tiste, ki se želijo izogniti odgovornosti, temveč okvir, v katerem mora vsakdo odgovarjati za svoja dejanja.
Naša komisija je svoje delo opravila. Zakonito, v okviru svojih pristojnosti in na podlagi dokazov, ki smo jih zbrali. In tega dela ne bomo dovolili razvrednotiti z medijskimi kampanjami in umetno ustvarjenimi žrtvami.
Naša komisija je svoje delo opravila.
V ozadju je referendum o politični policij
In samo za to gre. Za kampanjo pred oktobrskim referendumom proti politični policiji.
Njihovim političnim botrom gre za vse drugo kot pa za zaščito pravic tistih, ki bi se lahko znašli v parlamentarni preiskavi. Nasprotno. Želijo brskati po računih nevladnih organizacij, nevladnikov, novinarjev in drugih, ki jih vidijo kot nasprotnike.
In samo zato tudi podpirajo nov zakon o parlamentarni preiskavi, o katerem moramo glasovati proti. Prejšnji zakon, ki ga hočejo spremeniti, je bil sprejet tudi zato, da v SDS nikoli več ne bi mogli zlorabiti preiskovalnih komisij za obračun s tistimi, ki jih preiskujejo.
Tisti, ki poznamo parlamentarno prakso, dobro vemo, kaj je najhujša zloraba preiskovalnih komisij, ki se je v slovenski zgodovini zgodila.
To, kar je naredil Damjan Žugelj, izbranec SDS na uradu za preprečevanje pranja denarja, ko je na podlagi anonimnih prijav nezakonito pregledoval račune neposlušnih direktorjev, novinarjev in drugih nasprotnikov, ni bil unikum.
Točno to metodo so že pred tem uporabili tudi na preiskovalni komisiji, ki jo je vodila Jelka Godec in je preiskovala zdravstvene dobavitelje. Kar je svojevrstna ironija glede na to, da vemo, da je njen šef Janez Janša z največjimi zdravstvenimi dobavitelji igral golf na eksotičnih otokih in se vozil na njihovih jahtah.
Preiskovalna komisija Jelke Godec je na podlagi prijave, ki jo je prek elektronske pošte poslal Božo Predalič, brat prve Janševe žene in dolgoletni član SDS, brez sodne odredbe in brez podlage v zakonu zasegla za devet let zasebnih bančnih računov takratnega državnega tožilca Harija Furlana, ki ga v SDS niso marali. Zasegli so bančne račune tudi za obdobje, ko sploh ni bil tožilec in ga niti ni bilo v Sloveniji.
In točno ta model je nato SDS izvozil tudi na Urad za preprečevanje pranja denarja, ko so pregledovali tudi po dvajset let osebnih računov njim neljubega škofa, pa nekaj sto računov novinarjev in drugih takratni oblasti neljubih oseb.
Bom pa pri tem javno postavila retorično vprašanje.
Kako to, da so bile vse preiskovalne komisije, ki so obračunavale s sodniki, tožilci in ne vem še s kom, ki so jih v zadnjih dvajsetih letih vodili na slovenski desnici, dovoljene, ko pa si končno ena preiskovalna komisija drzne pogledati poslovanje političnih strank in zlorabe državnih podjetij, pa doživi takšne napade, kot še nobena preiskovalna komisija prej?
In kaj mi očitajo?
Da je preiskovalna komisija razkrila, da gradbeni baroni bogato donirajo inštitutu politične stranke ravno v času, ko ministri te iste politične stranke dajejo rekordne javne razpise tem istim gradbenim baronom?
Da se je državni denar, namenjen urejanju vodotokov, znašel v podjetjih blizu SDS?
Da je bil državni Telekom zlorabljen za financiranje strankarske televizije?
Če je greh preiskovalne komisije to, da je to upala razkriti, potem me je strah, kako si ti ljudje sploh predstavljajo parlamentarni nadzor.
In naj povem le še to.
Kot predsednica preiskovalne komisije sem bila od samega začetka deležna medijskih diskreditacij, nato groženj s tožbami, nato kazenskih ovadb in, ker nič od tega ni zaleglo, sem bila na koncu deležna še groženj s smrtjo, zaradi česar sem nekaj časa imela celo policijsko varovanje.
Ker če ne zaleže drugega, je očitno tudi smrt sprejemljiva rešitev za utišanje tistih, ki razkrivajo nepravilnosti slovenske desnice.
In povedno je, da sta, kolikor mi je znano, v vsej slovenski politični zgodovini policijsko varovanje zaradi groženj s smrtjo imela le dva predsednika preiskovalnih komisij.
Tisti, ki je preiskoval Janševo trgovino z orožjem.
In jaz, ki sem upala dregniti v financiranje strank politične desnice.
In tudi z grožnjami me niso utišali.
In ne dovolite, da utišajo tudi vas.
In ne dovolite, da utišajo tudi vas. Zato na tem mestu pozivam vse, da najprej oddajo podpis za referendum proti politični policiji. In se nato udeležijo referenduma in glasujejo štirikrat proti.
