V zadnjih dneh me sprašujete, zakaj grem na evropske volitve. Postavljate mi vprašanja, če se nisem umaknil iz politike in se posvetiš družini. Drugi me sprašujete čisto obratno. Si nisi od nekdaj želel biti okoljski minister?
Obe vprašanji sta več kot legitimni in obema lahko pritrdim. Da. Pred nekaj leti sem se umaknil iz politike, saj sva s Katjo posvojila drugo hčerko. Družina je pri meni vedno na prvem mestu in odločitve, da svoj čas namenim svoji družini, ne obžalujem.
Tudi odgovor na drugo vprašanje je pritrdilen. Res si želim biti minister za okolje. Skrb za čisto okolje je namreč moja strast. Vsak dan se bolj zavedam, kakšno nepopravljivo škodo povzročamo okolju. S svojimi dejanji nepremišljeno porabljamo omejene naravne vire, smetimo naravo, onesnažujemo s prometom, zastrupljamo naša tla s kemijo, ne cenimo našega bisera – naše čiste pitne vode. Po celi Evropi so se dvignili kmetje, ki opozarjajo, da je narava do njih vse bolj brezkompromisna. Narava od kmetov zahteva prilagoditve na podnebne spremembe.
Se še spomnimo lanskih poplav, se še spomnimo predlanskega požara in suše? Tako bo v prihodnosti izgledal naš vsakdan. Razen – razen če se vsi skupaj začnemo obnašati drugače. Prepričan sem, da skrb za čisto okolje ne pozna meja. Vem, da bi kot minister za okolje lahko v Sloveniji delal velike premike. To smo dokazali v Šarčevi vladi s Kemisom, Ekosistemi. S tem, ko smo preprečili fracking v Prekmurju, uredili Jernejev kanal, sanirali vrtce v Celju, začeli urejati podatkovno zakonodajo in čistili Slovenijo.
A hkrati vem, da kot evropski poslanec lahko storim še več. Kot evropski poslanec lahko predlagam in zagovarjam okoljsko in prostorsko zakonodajo, ki jo bodo morale upoštevati vse države članice. In zato sem se odločil in odzval pozivu Gibanja Svoboda, da kandidiram na njihovi listi za evropskega poslanca. Zakaj? Zato, ker skrb za okolje ne pozna meja.
