V zadnjih dneh smo lahko v medijih prebrali izjavo škofa Štumpfa, ki je ljudi pozval, naj na referendumu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja glasujejo proti, saj da gre za boj med življenjem in smrtjo, kdor ostane doma ali pa glasuje za, pa da je na strani smrti in nima v cerkvi več kaj iskati.
Nad temi izjavami čutim globoko razočaranje in zaskrbljenost. Vsak ima seveda pravico do izražanja lastnega mnenja, tudi predstavniki Katoliške cerkve v Sloveniji. Je pa takšna izjava neokusna, neprimerna in izrazito zavajajoče predstavlja to, o čemer se bomo državljanke in državljani izrekali na posvetovalnem referendumu 9. junija.
Uzakonitev pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bi tistim, ki so neozdravljivo bolni in trpijo neznosne bolečine, omogočila, da na lastno željo končajo življenje na dostojen, človeka vreden način, v domačem okolju in med svojimi ljubimi ljudmi.
Jasno je treba povedati, da ta pravica nikomur ne jemlje možnosti, da živi svoje življenje v skladu s svojimi prepričanji in željami ter v skladu s svojo vero. Če kdo zaradi verskih razlogov v trpljenju vidi smisel in si želi ne glede na vse, kar ga morda doleti, življenje zaključiti brez pomoči, mu s to pravico te možnosti nikakor ne odvzamemo.
Histerija, ki jo lahko zaznamo na strani nasprotnikov uzakonitve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, češ da želimo ubijati ostarele in bolne, je sprevržena, zlonamerna in ne temelji na dejstvih. Namen je pomagati, kadar ni več nobene rešitve in je iztek bolezni le še smrt, ki jo predhodno napoveduje veliko trpljenje. Če uzakonimo to pravico, bo lahko tako trpeči človek prosil za pomoč, da se trpljenje preneha, ko on tako odloči. Ali ni to darilo življenju? Da veš, da boš dobil pomoč, ko jo boš potreboval in jo želel.
Če referendum ne uspe, bodo največ izgubili prav tisti, ki že sedaj trpijo in se jim bo tudi v prihodnje odrekla možnost končanja trpljenja, ko tudi paliativa ne pomaga več. Postavljanje trpljenja na piedestal, ki ga je pogosto moč zaznati v cerkvenih krogih, ne sme postati civilizacijski standard in doktrina, ki bi ji bili v sekularni Sloveniji podvrženi vsi – tako verujoči kot neverujoči.
Konec koncev pa je nesprejemljivo, da predstavnik rimskokatoliške cerkve postavlja takšne ultimate o specifičnih referendumskih vprašanjih in na tak način straši ljudi. Škofu Štumpfu želim sporočiti, da nima prav. Ne gre za boj med življenjem in smrtjo, pač pa za boj za možnost dostojnega in mirnega končanja življenja za tiste, ki sami izrecno izrazijo željo, da ne želijo več trpeti. Prav je, da imajo trpeči ob izteku svojega življenja svobodo odločitve. Če jo bo kdo izkoristil, bo odvisno zgolj od njega samega. Tukaj gre za dostojanstvo posameznika, za spoštovanje njegove volje, kadar odloča o sebi in o spopadanju z lastnim trpljenjem.
