V Sloveniji primanjkuje stanovanj. Še posebej izrazito pa v Ljubljani, ki se sooča s tremi pritiski naenkrat - ljudje se v mesto priseljujejo, stanovanj se gradi premalo, mesto pa je prostorsko omejeno.
Od leta 2008 se je v Ljubljano priselilo dodatnih 33.500 ljudi. V zadnjih 20 letih se je zgradilo zgolj okoli 10.000 stanovanj. Hkrati pa je po nekaterih ocenah v Ljubljani praznih več kot 10.000 stanovanj. To jasno kaže, da ponudba stanovanj ne sledi potrebam ljudi, del stanovanjskega fonda pa sploh ne služi bivanju.
Stanovanjsko krizo poganja tudi dejstvo, da je stanovanje v Sloveniji postalo ena najugodnejših oblik naložbe za tiste, ki že imajo kapital. Če kupiš stanovanje kot investicijo in ga pustiš praznega, te to praktično nič ne stane, njegova vrednost pa praviloma raste. To je absurd. Medtem ko mladi ne morejo do prvega stanovanja, si lahko finančno močnejši kupujejo drugo, tretje ali četrto stanovanje in čakajo, da se jim premoženje samo povečuje. Zato potrebujemo resno razpravo o obdavčitvi naložbenih nakupov stanovanj in praznih stanovanj, ki ne služijo bivanju. Ne zato, ker bi bilo treba kaznovati lastnike, ampak zato, ker stanovanja niso samo finančni produkt. So osnovni pogoj za življenje.
Golobova vlada pod vodstvom Svobode je bila prva vlada v zgodovini samostojne Slovenije, ki se je stanovanjske krize lotila sistematično. S konkretnimi ukrepi. Z zakonom, ki zagotavlja milijardo evrov za javna najemna stanovanja v naslednjih desetih letih; z gradnjo študentskih domov; z eGraditvijo in hitrejšimi postopki za gradbena dovoljenja; z aktivacijo neizkoriščenih stavbnih zemljišč; z vključitvijo DSU v gradnjo dostopnih najemnih stanovanj; in z ukrepi, ki občinam omogočajo, da bolje upravljajo svoj prostor.
Tudi v Ljubljani se, po skoraj 20 letih brez večjih novogradenj, načrtujejo novi študentski domovi. Ob Dunajski cesti naj bi nastalo približno 500 postelj, na Roški še okoli 380. Z odkupom Baragovega semenišča se je ohranilo dodatnih približno 200 študentskih postelj. Brez zadostnega števila študentskih domov in postelj namreč študentje dodatno pritiskajo na zasebni najemni trg, kjer potem tekmujejo z mladimi zaposlenimi, družinami in drugimi najemniki.
A gradnja je samo en del rešitve. Drugi del je vprašanje, kaj se dogaja s stanovanji, ki že obstajajo.
Vlada je na podlagi novega Zakona o gostinstvu sprejela sklep, s katerim je določila občine z visokim tveganjem negativnih vplivov kratkotrajnega najema. Med njimi je tudi Mestna občina Ljubljana. To pomeni, da bi se lahko v Ljubljani kratkotrajno oddajanje stanovanj v letih 2027 in 2028 omejilo, občina pa bi imela možnost, da sama določi, kakšen obseg takšnega oddajanja je še sprejemljiv za mesto in za ljudi, ki v njem živijo.
Zdaj pa želi desna koalicija z interventnim zakonom poseči prav v Zakon o gostinstvu in preprečiti oziroma zamakniti omejevanje kratkoročnega oddajanja stanovanj. S tem občinam jemlje pravico in možnost, da same odločajo o smeri svojega razvoja. Ljubljani pa jemlje eno od orodij, s katerim bi lahko zaščitila stanovanja za prebivalce.
To je za Ljubljano škodljivo. Mesto je gospodarsko, izobraževalno, upravno in zaposlitveno središče države. Vanj prihajajo študenti, mladi zaposleni, družine, javni uslužbenci, raziskovalci, zdravstveni delavci in številni drugi. Hkrati Ljubljana nima neomejenih zemljišč, kjer bi lahko čez noč zgradila dovolj stanovanj. Zato je vsak poseg, ki dodatno zmanjšuje dejansko ponudbo stanovanj za bivanje, neposreden udarec po mladih in srednjem razredu.
Ljubljana ima tudi največji obseg kratkotrajnega oddajanja stanovanj v državi. To so stanovanja, ki bi lahko služila dolgoročnemu bivanju, a se v velikem obsegu uporabljajo kot turistična gospodarska dejavnost.
Stanovanje mora biti najprej dom. Za gospodarsko dejavnost so v prostorskih aktih namenjene posebne površine. Ne moremo se pretvarjati, da je normalno, če se stanovanjska območja spreminjajo v razpršene turistične nastanitve, medtem ko si ljudje, ki v Ljubljani delajo, študirajo in ustvarjajo družine, stanovanja ne morejo več privoščiti.
Če bo desna koalicija oslabila Zakon o gostinstvu, bodo stanovanja v Ljubljani še bolj nedosegljiva. To ne bo pomoč mladim. To ne bo pomoč družinam. To ne bo pomoč ljudem, ki delajo. To bo pomoč tistim, ki stanovanja vidijo predvsem kot investicijo in vir turističnega zaslužka.
Ob tem desna koalicija predlaga še znižanje davka od oddajanja stanovanj v najem s 25 na 15 odstotkov, v nekaterih primerih pa celo na 5 odstotkov. Prodajajo nam zgodbo, da bodo zaradi tega najemnine nižje. A kdo resno verjame, da bodo najemodajalci zaradi nižjega davka množično znižali najemnine, če je povpraševanje po stanovanjih večje od ponudbe? Tak ukrep ne bo pocenil stanovanj. Samo povečal bo donosnost oddajanja in s tem še več kapitala potisnil v nakupe stanovanj kot investicij. Finančno močnejši kupci bodo tako še lažje kupovali stanovanja, mlade družine pa bodo še težje prišle do svojega doma.
Zato ni dovolj, da samo gradimo. Graditi moramo več, da. A hkrati moramo preprečiti, da nova stanovanja takoj postanejo naložbeni produkt za tiste, ki že imajo dovolj kapitala. Če bomo povečali ponudbo, hkrati pa pustili, da se stanovanja kopičijo kot varna naložba, prazna stojijo leta in se uporabljajo predvsem za kratkotrajni najem, potem bomo samo hranili isti problem z novimi kvadratnimi metri. Potrebujemo davčno politiko, ki razlikuje med domom in špekulativno naložbo. Prvo mora varovati. Drugo mora omejevati.
In tu je ves cinizem teh samooklicanih domoljubov. Ko sem se zavzela za humano ravnanje s tujci, so kričali »Slovenijo Slovencem«, grozili in ponavljali, da je treba najprej poskrbeti za Slovence. Zdaj pa podpirajo ukrepe, ki bodo prav slovenskim mladim družinam še bolj zaprli pot do stanovanja. Ne razumejo ali pa nočejo razumeti, da na odločitev za družino in otroke ne vplivajo njihove prazne parole, ampak varnost, prihodki, dostopne javne storitve in predvsem možnost, da imaš kje živeti. Če mlad človek ne more priti do stanovanja, če najemnina pobere polovico plače in če je nakup stanovanja oddaljena fantazija, potem je govorjenje o domoljubju in rodnosti navadno sprenevedanje.
Ljubljana potrebuje več stanovanj, več javnih najemnih stanovanj, več študentskih domov, hitrejše postopke, boljšo uporabo praznih in slabo izkoriščenih nepremičnin ter več premišljeno načrtovanih zemljišč za gradnjo. Hkrati pa potrebuje jasna pravila, da stanovanja ostanejo predvsem namenjena bivanju.
Ker mesto, v katerem si ljudje z normalnimi plačami ne morejo več privoščiti stanovanja, ne postaja bolj uspešno. Postaja mesto za peščico. In če država občinam vzame še možnost, da omejijo pretirano kratkotrajno oddajanje, če ne obdavči naložbenega kopičenja stanovanj in če prazna stanovanja še naprej ostajajo skoraj brez stroška za lastnike, potem stanovanjske krize ne rešuje. Jo poglablja.
