Evropski parlament je sprejel resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji.
Gre za podel in popačen poskus pranja umazanega perila v Evropskem parlamentu. Tekom pogajanj so pobudniki resolucije povsem brezsramno zlorabili postopke odbora za peticije, namenoma so ignorirali naše dobronamerne in iskrene predloge za zgodovinsko točno besedilo ter se še bolj namenoma povezali s skrajno desnico za preglasovanje skupin na sredini.
Gre za podel in popačen poskus pranja umazanega perila v Evropskem parlamentu.
Nihče ne opravičuje povojnih pobojev, toda pokloniti se z resolucijo žrtvam izključno padlim vojakom poražene strani v drugi svetovni vojni, medtem pa namenoma zamolčati okupacijo ter nasilje okupatorjev nad našim narodom, na nobeni ravni ne pripomore k spravi našega naroda glede tragične preteklosti.
A zdi se, da so ti dogodki izpred 80 let glavna programska smernica SDS za prihajajoče volitve. Tokrat so »domoljubi« temo izvozili v Evropski parlament, in to skupaj s svojimi zavezniki na skrajnem desnem robu političnega pola, torej strankami nemške neonacistične AfD, avstrijskih Svobodnjakov in italijanskih neofašističnih Bratov Italije. To je glede na zgodovinsko temo resolucije ne le svojevrstna ironija, temveč politični cinizem najnižjega ranga.
A zdi se, da so ti dogodki izpred 80 let glavna programska smernica SDS za prihajajoče volitve.
»Spremni« so kolaborirati s skrajneži, ki s himno preizprašujejo slovensko ozemlje, s skrajneži, ki s pozdravi in vzkliki poveličujejo nacizem, »spremni« so demonizirati antifašizem, »spremni« so spreminjati preteklost glede na lastne potrebe. To nima popolnoma nobene zveze z dostojanstvom, kaj šele spoštovanjem žrtev.
Instrumentalizacija tragične preteklosti za razvnemanje čustev še vedno travmatičnih zgodovinskih dogodkov v politične namene se mi zdi izredno izprijena. Iskreno upam, da bodo evropski poslanke in poslanci iz vrst SDS svoja prizadevanja in članstvo v največji politični skupini v prihodnje – za spremembo – izkoristili za kakšno bolj produktivno oziroma programsko rešitev za lepšo prihodnost naših državljank in državljanov.
Instrumentalizacija tragične preteklosti za razvnemanje čustev še vedno travmatičnih zgodovinskih dogodkov v politične namene se mi zdi izredno izprijena
