“Streznjen pogled na zdravništvo namreč razkrije, da se je od časov, vrednih vsega spoštovanja (vzemimo samo saniteto v boju za svobodo in delu teh zdravnikov ob utrditvi zdravstva po osvoboditvi) ...
“Streznjen pogled na zdravništvo namreč razkrije, da se je od časov, vrednih vsega spoštovanja (vzemimo samo saniteto v boju za svobodo in delu teh zdravnikov ob utrditvi zdravstva po osvoboditvi), marsikaj spremenilo: ob zdravnikih, ki imajo srce in dušo, je nastal tudi tip zdravnika, ki ima enak odnos do pacienta kot inženir do okvarjenega stroja, in ne kot človek do človeka.” (slovenski filozof Božidar Debenjak, Dnevnik, 19. 3. 2024)
Ena najpomembnejših vrednot, ki slovensko družbo dviguje med najbolj zrele in odgovorne demokracije, je solidarnost. Solidarnost nas povezuje, spodbuja sodelovanje, krepi dialog in razumevanje, predvsem pa nas dela humane, človeške. Takšne, ki skrbimo za skupno dobro in širši interes. Ob tem pa ne pozabimo tistih, ki nas potrebujejo oz. tistih, ki so se, ne po svoji krivdi, znašli v slabšem položaju.
Težko bi rekli, da se Fides v svojih stavkajočih zahtevah ozira na solidarnost v njenem osrednjem pomenu, čeprav bi od zdravnikov, kot pravi Debenjak, s srcem in dušo, že zaradi njihovega poslanstva kaj takega seveda pričakovali.
Podpiramo vlado v težkih prizadevanjih, da se stavka čim prej konča, saj njene posledice občutijo prikrajšani pacienti, ljudje, ki potrebujejo zdravljenje in katerih življenje je zaradi čakanja na obravnave lahko celo ogroženo. Nikdar ne bi smeli takšne situacije izkoriščati za lastne finančne koristi, te pomoči potrebne ljudi pa jemati kot talce v pogajanjih. Plačna reforma v zdravstvu je nujna, a nikdar se ne more rešiti na način, da se jo podira.
Podpiramo stebrna pogajanja za odpravo vseh plačnih nesorazmerij, torej z vsemi reprezentativnimi sindikati. Zdravstvo predstavljajo zdravstveni timi, zdravstveni delavci in sodelavci, celoten ustroj učinkovite verige medicinske pomoči, ne le zdravniki. Veliko njih, tudi zdravnikov, je popolnoma predanih svojemu poklicu in ga opravljajo vzorno in z odliko. Vsi si zaslužijo boljše pogoje in plačilo.
A naloga, ki jo ima vlada za pogajalsko mizo, ni enostavna in ni rešljiva čez noč. Mnoge anomalije, ki se jih je pod pritiski ustvarjalo več deset let, so načele učinkovitost enega boljših zdravstvenih sistemov v Evropi, ne prenizke plače. Prav je, da se na vladno agendo pogumno uvrsti tudi te teme, pred katerimi so si politiki doslej raje zatiskali oči in ušesa.
