Pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) je nova in strogo regulirana možnost, namenjena izključno tistim pacientom, ki čutijo neznosno, neobvladljivo in neozdravljivo trpljenje, za katerega ni več nobene zanje sprejemljive možnosti lajšanja.
Ta pravica ne posega v nobeno obstoječo pravico drugih ljudi – pacientov, svojcev, zdravstvenih delavcev ali državljanov. Kdor te pravice ne želi, je nikoli ne uporabi. Kdor pa trpi neznosno in neozdravljivo, dobi možnost dostojanstvenega, nadzorovanega in zakonitega odhoda.
Prav to je bistvo zakona: razširitev možnosti, ne odvzem česarkoli komurkoli.
Kaj zakon ureja?
Zakon jasno opredeljuje tri ključne sklope, ki predstavljajo njegovo »materijo«: kdo, kdaj in kako lahko uveljavlja pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
1. Kaj je namen zakona?
Po 1. členu zakona je namen zagotoviti pacientu:
- dostojanstveno, mirno in nebolečo smrt,
- kadar gre za hudo neozdravljivo bolezen ali trajno okvaro zdravja brez možnosti izboljšanja,
- ter ko pacient doživlja neznosno trpljenje, ki ga ni mogoče ali ni mogoče sprejemljivo olajšati.
Gre za natančno opredeljene zdravstvene okoliščine, ne za splošno možnost.
2. Kdo je upravičen?
Zakon določa, da pravico lahko uveljavlja samo:
- polnoletna oseba (18+),
- ki je državljan ali stalni prebivalec Slovenije,
- vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje,
- ter izpolnjuje stroge zdravstvene pogoje.
Zakon izrecno izključuje primere, ko je trpljenje posledica izključno duševne bolezni.
3. Kako poteka postopek?
Postopek je večstopenjski, večkrat preverjen in popolnoma nadzorovan. Vključuje:
- napoved zahtevka,
- dvakratni pogovor z lečečim zdravnikom,
- notarsko potrditev informirane odločitve,
- mnenje neodvisnega zdravnika,
- mnenje psihiatra o sposobnosti odločanja,
- odločitev Komisije za PPKŽ,
- možnost odstopa na vsaki stopnji.
Kdor si premisli – kadar koli – preprosto prekine postopek.
Bistveno načelo: Popolna avtonomija pacienta
Zakon posebej izpostavlja načelo spoštovanja pacientove avtonomije:
- pacient lahko kadarkoli odstopi,
- nihče ga ne sme spodbujati ali prisiljevati,
- njegova volja mora biti resnična, izrecna, nedvoumna in nepogojna.
Gre torej za 100-odstotno prostovoljnost.
Gre torej za 100-odstotno prostovoljnost.
Zakaj zakon nikomur ničesar ne jemlje?
1. Obstoječe pravice ostanejo nedotaknjene
Zakon ne posega v:
- pravico do življenja,
- pravico do paliativne oskrbe,
- pravice zdravstvenih delavcev do ugovora vesti,
- pravice svojcev.
Kdor te pravice ne potrebuje ali ji nasprotuje, je ne uporabi in zanjo nikoli ne bo prosil. Vse možnosti zdravljenja, oskrbe, paliative ostanejo enake kot danes.
2. Gre za dodatno možnost – ne za zamenjavo
PPKŽ ni obveza.
Ni nujna.
Ni »blag« ali lahkoten ukrep.
Je skozi celoten postopek strogo preverjena možnost za tiste, ki že trpijo smrtno neozdravljivo trpljenje, ki ga ni več mogoče ublažiti.
3. Država ne odvzema, temveč dodaja izbiro
Neozdravljivo bolni in neznosno trpeči ljudje do zdaj niso imeli nobene zakonite možnosti, kako bi svoje življenje zaključili mirno, varno in nadzorovano.
Zakon jim daje to možnost – nikomur drugemu pa ničesar ne odvzema.
Zakaj bi jim to možnost odrekali?
Ko naše pravice ostanejo popolnoma enake, ko nam nihče ničesar ne jemlje, ko nas zakon k ničemur ne sili – zakaj bi imeli pravico odločati o tem, kako naj nekdo drug zaključi svoje neznosno trpeče življenje?
Zakon spoštuje samostojnost, dostojanstvo in voljo tistih, ki so v najtežjem možnem položaju, ki si ga večina ljudi niti zamisliti ne more.
Človečnost je v tem, da jim to možnost – možnost mirnega, dostojanstvenega slovesa – omogočimo, ne pa preprečimo.
Materija zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je jasna:
regulirati, omogočiti in varno izvajati pravico za tiste, ki trpijo neznosno in neozdravljivo.
Gre za novo pravico, ki:
- razširja avtonomijo človeka,
- ščiti njegovo dostojanstvo,
- ne posega v pravice drugih,
- preprečuje zlorabe,
- omogoča nadzorovan, zakonit, varovan proces,
- ter ohranja vse obstoječe pravice nedotaknjene.
PPKŽ ni obveznost, ampak izbira.
In prav v tej izbiri je izraz resničnega humanizma. Svoboda ZA zakon!
