Dan spomina na fojbe in eksodus, državni praznik, ki ga v Italiji obeležujejo od leta 2005, je znova povzročil velik nemir med slovenskimi prebivalci, ki se spominjajo dni izpred sedemdesetih let ...
“Za skupno evropsko družino, za skupen spomin in spravo, za solze radosti in ne trpljenja”
Dr. Kaja Širok: “Zgodovinarji smo povedali svoje, zdaj je na vrsti politika.”. (Odmevi, 12. 2. 2024)
Dan spomina na fojbe in eksodus, državni praznik, ki ga v Italiji obeležujejo od leta 2005, je znova povzročil velik nemir med slovenskimi prebivalci, ki se spominjajo dni izpred sedemdesetih let in več kot bi se zgodili včeraj. Za grenak priokus so poskrbela letošnja sporočila najvišjih italijanskih predstavnikov, ki s svojo hujskaško retoriko bolj kažejo na to, da nas do sprave in evropske enotnosti ločijo še vedno ozkogledi in izkrivljeni politični pogledi na brezna in fojbe, ki delijo ljudi in krnijo možnosti njihovega sožitja. Zlasti ob meji, katere zidove smo porušili pred skoraj dvajsetimi leti, ko je Slovenija vstopila v družino enakopravnih evropskih narodov, nekdanji predsednik Evropske komisije in dvakratni italijanski premier Romano Prodi pa ji je na predvečer prvega maja 2004 zaželel dobrodošlico. Zgodovinski trenutek, ki so ga živeči ob meji pospremili z jokom veselja. V Gibanju Svoboda Seniorji smo ogorčeni, da se tako občutljive teme iz naše skupne pretekle zgodovine zlorabljajo za notranjepolitične zadeve, zlasti ko so razmere v svetu izredno zaostrene in je Evropa z njimi vse bolj na preizkušnji.
Poročilo Slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije o odnosih med državama 1880 – 1956 je zapis resnice, polne bolečin in trpljenja ljudi z obeh strani. Mnogo izgubljenih življenj, raztrganih družin, oropanih prihodnosti, vse to pušča krvavo sled z namenom, da se spomin ohranja z zavezo, da se takšni kruti zgodovinski trenutki nikoli več ne ponovijo. Izkrivljanje celovitosti boleče resnice je milo rečeno nedopustno in neprimerno. V imenu vseh tistih, ki so desetletja trpeli pod krutim italijanskim fašizmom na slovenskih tleh, je naša dolžnost, da se odzovemo z odločnim “Ne”. Ne netenju sovraštva, ne izkrivljanju zgodovinskih dejstev, ne zapiranju vrat in oči pred resnico, na katere bolečini je edino možno zgraditi novo sožitje med narodi, sosedi, državami … Morda bo prav evropska prestolnica kulture, ki povezuje Novo Gorica in Gorico, pretvorila ta politični spodrsljaj v novo dimenzijo odprtega, demokratičnega in zgodovinsko odgovornega kulturnega dialoga z obeh strani.
Za skupno evropsko družino, za skupen spomin in spravo, za solze radosti in ne trpljenja.
