Govor Roberta Goloba na proslavi ob priključitvi Primorske matični domovini.
Kot vrt brez rož, kot obraz brez nasmeha, kot Jadran brez pesmi škržatov. Takšna bi bila danes Slovenija brez Primorske. Primorska je dežela sonca, gostoljubnosti in predvsem svobodomiselnih ljudi. Zato verjamem, da današnji praznik ni samo praznik nas Primorcev, ampak praznik cele Slovenije.
Nisem tukaj zato, da bi kogarkoli učil lekcije iz zgodovine. Ker verjamem, da je med vami marsikdo, ki ima marsikatero zgodbo iz prve roke. Pa vendar je bil pesnik in duhovnik Simon Gregorčič v svoji pesnitvi Soči jasnoviden, že pred stoletjem in več je napovedal kalvarijo prejšnjega stoletja. Žal se je ta uresničila. Prva svetovna vojna je prinesla grozote, za njimi je prišel v naše kraje fašizem. V naših ljudeh je pustil neizbrisne sledi nasilja in zatiranja, v nas pa je prebudil tudi tisto najbolj plemenito, neizmerno željo po svobodi in upor, upor proti ideologiji sovraštva. Organizacija TIGR je bila med prvimi, ki je celemu svetu dokazala, da se da strahu zoperstaviti s pogumom.
In nismo se vdali. Po dveh letih narodnoosvobodilnega boja je Italija kapitulirala in prav na jutrišnji dan pred 81 leti je Osvobodilna fronta izdala proglas o priključitvi Primorske k matični domovini.
Štiri leta kasneje so se sanje, naše sanje, za veliko večino Primorcev in Primorcev uresničile. Žal jih je več kot sto tisoč ostalo na drugi strani meje. Pa vendar, odkar zadnji dve desetletji živimo v isti širši skupnosti, upam in verjamem, da je tudi njihov položaj boljši. Ne glede na to pa bi rad vsem našim zamejskim rojakinjam in rojakom sporočil: Slovenija ostaja vaša matična domovina in vaš boj za identiteto in jezik bo za vedno zapisan v našem srcu in našem kolektivnem spominu.
Včasih se nam zdijo tisti časi oddaljeni in tudi zaradi tega mogoče manj pomembni. Pa vendar zgodovina v sebi nosi niz brezčasnih lekcij. Lekcij o tem, kako ideologija sovraštva in nestrpnosti nikomur, nikomur, nikoli ni prinesla ne miru ne svobode. Ne tistemu, ki je zatiral, ne tistemu, ki je bil zatiran. Žal takrat ljubljanski veljaki niso razumeli te lekcije, zato je prišlo do bratomorne vojne, ki se je kasneje končala z osvoboditvijo in vzpostavitvijo neodvisne Slovenije. Danes žal marsikdo, tudi od političnih voditeljev, ne razume te lekcije in odkrito simpatizira z istimi ideologijami v novi preobleki. Ideologijami sovraštva in razdvajanja. Danes je Slovenija varna država in na nas ne padajo bombe. A kljub temu sovražni govor, laži in manipulacije mogoče ne ubijajo naših teles, ubijajo pa našo dušo. Zato je naša odgovornost, da jih zavrnemo in da zavarujemo naše skupne vrednote, vrednote sožitja in svobode. Kajti moč naroda nikoli ne izhaja iz razdvajanja, ampak vedno samo iz skupnih vrednot.
Druga lekcija, enako pomembna: enotnost. Nikjer drugje kot na Primorskem se ni zgodilo to, da bi simbolično v veri v svobodo bila združena tako slovensko duhovništvo kot tudi borci pod rdečo zvezdo. In prav ta enotnost je edina, ki nas lahko pripelje do tega, da bomo tudi v bodoče ustvarjali, ustvarjali velike ambicije in cilje.
Tretja lekcija pa je, da vse to terja tudi pogum posameznika. Pogum, ki ga mora vsak od nas zbrati zato, da naredi pravo stvar v pravem trenutku. Dovolite mi, da delim zgodbo o moji mami in njenem očetu. Moja mama je bila rojena tu blizu, na Brjah, med vojno. Nono je bil mobiliziran, v resnici še pred začetkom napada na Jugoslavijo. Bil je v enoti v Trentu, potem se je začela vojna in napad na Jugoslavijo in ko je bila njegova enota premeščena na jug Italije in je kasneje šla naprej v Afriko, je na postaji železniški v Veroni z vlaka gledal mlajšo žensko z otrokom. Skočil je iz vlaka, jo objel. Z njo se je pogovarjal toliko časa, da je vlak odpeljal naprej, on pa se je vrnil domov, šel v partizane. Sedem, osem mesecev kasneje, ker je bila nedonošenček, se je rodila moja mama. Ta zgodba, zakaj sem danes jaz tu, najbolje ponazarja, kako pogum posameznika in enotnost naroda pripeljeta do prave zgodovine. Jaz bom zato mojim prednikom večno hvaležen.
Današnji izzivi zagotovo niso tako težki, kot so bili takrat, so pa mogoče vseeno kompleksni. In takrat, ko se naučimo lekcij, jih lahko tudi uspešneje rešujemo. Danes je zagotovo eden največjih izzivov, s katerim se Slovenija sooča, kako ohraniti naš javni zdravstveni sistem, ki ga nam ga zavida praktično cel svet. Kako poskrbeti, da bo javni zdravstveni sistem v bodoče ne le ostal, ampak še bolje izpolnjeval svoje poslanstvo. In prav ta teden smo objavili osnutek zakona, ki zelo jasno razdvaja in ločuje med zasebnim in javnim zdravstvenim sistemom.
Potem pa sem bil včeraj na kosilu pri svojih dragih prijateljih. Kosilo je bilo odlično in ko smo prišli do deserta, je gostiteljica, ki je priznana kirurginja na UKC v Ljubljani, načela to temo. In veste, kaj so bile njene prve besede? Jaz bom dala kar odpoved in šla delat ven iz zdravstva. In jaz sem bil najprej presenečen, šokiran, če hočete. Ampak ker resnično cenim slovenske zdravnike, se nisem branil užaljeno, ampak sem se odprl za pogovor. Po več kot uri pogovora, ki je bil včasih dinamičen, ampak ker sva si zaupala, sva našla rešitve, s katerimi bomo odvrnili zdravnike, da zapuščajo zdravstvo, in naš zdravstveni sistem ohranili še naprej močan. In ravno to – naša moč ni v tem, da smo vsi enaki. Naša moč je v tem, da kljub razlikam prisluhnemo drug drugemu in iščemo skupne rešitve. In to je lekcija številka 4, za katero verjamem, da bi ji v teh časih morali prisluhniti prav vsi.
Spoštovani! Verjamem, da je sedaj tudi čas, ko se vsak od nas sooča z večjimi in manjšimi izzivi. In naj razkrijem eno svojo šibkost. Jaz imam neizmerno tremo pred temi nastopi in tudi tokrat sem jo imel, dokler nisem par dni nazaj izvedel, da se bo moj Markus udeležil tega nastopa kot eden izmed nastopajočih. V isti sekundi je moja trema izpuhtela in jo je nadomestila odločnost. In zato sem tukaj z vami odločen, da skupaj poskrbimo, da bo naš narod še naprej cvetel z rožami na vrtu, z nasmehi na obrazu, in da bomo škržatje petje še naprej poslušali na soncu.
Vstala Primorska!
