Poslanka Svobode mag. Alma Intihar je ob dnevu spomina na mrtve nagovorila zbrane ob partizanskem spomeniku v Lescah.
Ko sem stala pred spomenikom padlim, sem znova občutila, kako dragocena in krhka je svoboda. V času, ko se po Evropi in doma znova prebuja govor sovraštva, se mi zdi še posebej pomembno spomniti, da so nekoč ljudje dali svoja življenja za to, da bi mi danes lahko živeli svobodno.
Danes, ko ponovno slišimo poskuse potvarjanja zgodovine in opravičevanja kolaboracije, se moramo spomniti, kdo je stal na pravi strani zgodovine.
Ob spominu na konec druge svetovne vojne sem se ozrla nazaj — v London, Pariz, Moskvo, Beograd, Ljubljano. Vse te slike praznovanja miru me vedno znova opomnijo, da prava Jugoslavija, in z njo tudi naša svoboda, ni nastala v pisarnah politikov, ampak v gorah, v bojih, kjer so se partizanke in partizani združili v odpor proti sovražniku in rekli: Nikoli več!
Danes, ko ponovno slišimo poskuse potvarjanja zgodovine in opravičevanja kolaboracije, se moramo spomniti, kdo je stal na pravi strani zgodovine. Na Teheranski konferenci so zavezniki priznali jugoslovanske partizane kot legitimno vojsko – tisto, ki se je borila za svobodo, ne za oblast. Tega ne smemo pozabiti.
V časih, ko se zdi, da se laž širi hitreje kot resnica, je še toliko pomembneje, da ohranjamo spomin in gradimo zavedanje o preteklosti.
Ob tem razmišljam tudi o današnjem svetu. Kdo sem jaz, komu pripadam, kam grem? Ta vprašanja so ključna za razumevanje naše identitete in skupnosti. V časih, ko se zdi, da se laž širi hitreje kot resnica, je še toliko pomembneje, da ohranjamo spomin in gradimo zavedanje o preteklosti.
Ko se danes spominjam žrtev fašizma – vseh tistih, ki so padli za našo svobodo – si želim, da bi znal vsak izmed nas prepoznati, da mir ni samoumeven. Da za vsak korak v svobodi in miru potrebujemo trud, pogum in medsebojno spoštovanje.
Zato pravim: mir naj bo naša skupna vrednota. Ne v besedah, ampak v dejanjih. Samo tako bomo lahko rekli, da smo zmagali – ne kot posamezniki, ampak kot človečnost sama.
