Spoštovani minister za obrambo, spoštovani gospod župan, spoštovani visoki gostje, gospe in gospodje!
Nocoj smo se zbrali, da počastimo spomin na prelomne dogodke, ki so se zgodili v mrzli noči z 22. na 23. november, ko je Rudolf Maister izrekel znamenite besede o nepriznavanju štajerskega ozemlja kot dela t.i. »nemške Avstrije« in s tem presenetil vse prisotne. Rudolf Maister, do tedaj major Avstro-Ogrske vojske, je sebe razglasil za generala, Štajersko pa za slovensko posest. Nastopil je odločno in ni puščal manevra nasprotnikom. Aretiral je vse, ki so se uprli njegovim ukazom, in razorožil Schutzwehr oziroma t.i. »zeleno gardo«. To je bil boj na vse ali nič, bilo je zdaj ali nikoli več.
Tehten razmislek o tem velikem in pogumnem dejanju nam razkrije veličino in pomembnost odločitve. Kaj bi danes brez Štajerske? Kako bi sploh lahko upali celo 20. stoletje, da bomo kdaj živeli v lastni državi? Odgovor je nikakor. Ker ne bi imeli ozemlja, ki bi tvorilo našo državo. Rudolf Maister se ni ustavil v Mariboru, temveč je gledal širše. Čakal ga je Celovec, ki ga je nameraval zasesti, in ravno tako priboriti SHS. A ustavila ga je narodna vlada v Ljubljani, ki je menila, da bomo preko diplomacije dobili več. Kasneje je sledil plebiscit, ki pa ni dal pozitivnih rezultatov za Slovenijo oziroma takrat kraljevino SHS. Tako je bil Celovec z okolico za vedno izgubljen. Rudolf Maister je na začetku 20. stoletja dejansko izvedel prvo dejanje na poti k slovenski osamosvojitvi, ko je zaokrožil velik del slovenskega narodnostnega ozemlja in s tem postavil temelje, da smo sploh imeli ozemlje, ki danes tvori slovensko državo. Sledili so drugi domoljubi, ki so se borili v neenakopravnem boju za slovenski jezik, kulturo in obstoj samega naroda. Ferdinand Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič so bili prvi borci proti fašizmu in so za vedno zaznamovali Bazovico kot kraj mučeništva. Organizacija TIGR, NOB in veteranke in veterani vojne za Slovenijo so tisti, ki jim dolgujemo večen spomin in zahvalo za našo državnost.
Rudolf Maister je danes ne samo cenjen in priznan, temveč je ena redkih vojaških zgodovinskih osebnosti, ki ne deli slovenskega naroda v današnjem času.
Žal je bil Rudolf Maister, tako kot organizacija TIGR, po II. svetovni vojni precej odrinjen in ni užival takšnega spominjanja, kot ga uživa danes. Tudi ali pa zlasti zaradi tega si Kamnik zasluži današnjo pozornost. Ne samo, ker je njegovo rojstno mesto, kjer je preživel 6 najnežnejših let svojega življenja, temveč zato, ker so bili mestni veljaki ob koncu 60. let prejšnjega stoletja drzni in prišli na idejo o postavitvi spomenika. Spomenik so slovesno odkrili oktobra 1970, zbrala se je nepregledna množica ljudi.
Po osamosvojitvi Slovenije so se razmere spremenile in Rudolf Maister je danes ne samo cenjen in priznan, temveč je ena redkih vojaških zgodovinskih osebnosti, ki ne deli slovenskega naroda v današnjem času. Ponuja se nam kot naravna izbira junaka. Vsak narod pa potrebuje svoje junake in tako tudi mi. Izpodbija trditve, da Slovenci nimamo vojaške tradicije in dokazuje, da včasih samo pero ni dovolj, temveč je, čeprav neradi, treba prijeti tudi za orožje. Rudolf Maister je v svojem življenju uporabil oboje in dokazal, da si vojaška disciplina in nežna pesniška duša lahko podata roko.
Za ohranjanje – ali bolje rečeno – obujanje spomina na njegov veličastni lik in delo ima velike zasluge tudi Zveza društev general Maister ter njene članice in člani. Ministrstvo za obrambo je skupaj z njimi predlagalo Vladi RS, naj bo leto 2024 posvečeno velikemu domoljubu in generalu. Aktivnosti pa presegajo slovenski okvir, saj smo konec maja slovesno odkrili spominsko ploščo v poljskem mestu Premisl. Kot častnik Avsto-Ogrske vojske je Maister namreč deloval tudi tam. Orkester Slovenske vojske je tisto popoldne navdušil številne prebivalce mesta z lepim koncertom, pošel pa je tudi ves promocijski material o Sloveniji, ki smo ga imeli s seboj.
Nekateri narodi imajo svoj jezik, a nimajo svoje države. Nekateri narodi imajo svojo državo, a nimajo svojega jezika. Mi imamo oboje, zlasti po zaslugi ljudi, kakršen je bil Rudolf Maister in vsi znani in neznani junaki naše zgodovine.
Slavimo preteklost, da bi razumeli sedanjost in se pripravili na prihodnost. Razumeti moramo, zakaj smo danes del Evropske unije, naše skupnosti narodov, ki smo se v Maistrovem času in še večkrat kasneje vojskovali med seboj. EU ni idealna skupnost in se sooča s mnogimi težavami, a idealne skupnosti ni. Vsaka skupnost potrebuje ljudi, ki jim ni vseeno. Lahko rečemo »to ni moja stvar«, lahko pa prispevamo po svojih močeh. Danes smo vajeni hitro naštevati svoje pravice in kaj vse bi nam morala dati občina, država in ne nazadnje Evropska unija. Na svoje dolžnosti pa radi pozabimo. Celo otroke učimo, da se stvari rešujejo z odvetniki, ko šolska ocena ne ustreza pričakovanjem. Prav zaradi tega nam velikokrat ne gre, kot bi radi. Ne želimo narediti niti trohice več, kot piše v pravilnikih, ne želimo sprejeti nobene odgovornosti. Poklici, kot je na primer učiteljski, na ta način izgubljajo dostojanstvo. Naša velika težava je, da ne znamo ceniti dela drugih. Pa pri tem ne mislim samo na finančno plat. Vlada lahko poskrbi za dvig plač, kar tudi je. Ne more pa vlada predpisati ljudem spoštovanja do drugih. O tem mora vendarle razmisliti vsak sam. Uspešna skupnost se gradi s sprejemanjem odgovornosti in solidarnostjo ter zavedanjem, da potrebujemo vsakega posameznika. Rudolf Maister ni prelagal na druge. Ker je bil narodno zaveden domoljub, ki je vedel, da je slovenski narod od nekdaj na prepihu zgodovine in si končno zasluži ne krateno pravico do obstoja. Nekateri narodi imajo svoj jezik, a nimajo svoje države. Nekateri narodi imajo svojo državo, a nimajo svojega jezika. Mi imamo oboje, zlasti po zaslugi ljudi, kakršen je bil Rudolf Maister in vsi znani in neznani junaki naše zgodovine.
Spoštovani, iskrene čestitke ob državnem prazniku, praznujmo ponosno. Naj živi večen spomin na Rudolfa Maistra, naj živi Republika Slovenija!
