Zadnje čase imam občutek, da poslušamo vedno isto zgodbo: kako naj bi bilo z našimi javnimi financami vse narobe, kako naj bi bili tik pred zlomom. Ampak če malo odmaknemo politični hrup in pogledamo dejstva, slika ni takšna.
Resnica je precej bolj preprosta: javne finance so stabilne. Daleč od popolnosti, ampak dovolj trdne, da država normalno deluje in da lahko načrtujemo naprej.
Resnica je precej bolj preprosta: javne finance so stabilne.
Zato se mi zdi to nenehno strašenje z »razpadom sistema«, ki prihaja predvsem z desne politične opcije, škodljivo.
Ne zato, ker bi morali probleme ignorirati – ravno obratno. Ampak ker pretiravanje in dramatiziranje ne pomagata pri rešitvah, temveč ustvarjata nezaupanje in paniko tam, kjer to ni potrebno.
Je pa zanimivo nekaj drugega: prav tisti, ki govorijo o »finančnem zlomu«, predlagajo interventni zakon, ki bi po ocenah naredil za približno milijardo evrov veliko luknjo v proračunu, če bi bil sprejet. Težko je hkrati strašiti pred krizo in predlagati ukrepe, ki bi javne finance dejansko uničili.
Ta zakon prihaja na predlog NSi + Demokrati + Resnica. In tukaj se pojavi še eno vprašanje.
Resnica se rada predstavlja kot opozicija. Ampak – ali si res opozicija, če praktično vedno glasuješ enako kot SDS, NSi in Demokrati?
Če je glasovanje 100% usklajeno, potem to ni več neka “neodvisna” pozicija, ampak precej jasno delovanje kot del istega političnega bloka.
Po domače: to je desna koalicija.
Po domače: to je desna koalicija.
Pričakovala bi manj sprenevedanja in več odgovornosti pri tem, kaj in kako se govori v javnosti.
