Pred nami je predlog, da predsednik vlade postane nekdo, ki iz mandata v mandat poje iste zimzelene žalostinke. Obljublja stvari, ki se slišijo všečno, nato pa jih nikoli ne uresniči. Ne zato, ker ne bi imel priložnosti, ampak zato, ker ne zna in niti noče. Ker blagostanje ljudi in gospodarstva nikoli ni bilo njegova resnična politična izbira.
Če pogledamo več kot 30 let njegove politične kariere, je edina stalnica neverjetna sla po moči in oblasti. Zanjo ne izbira sredstev. Oblast pri njem nikoli ni bila orodje za izboljšanje življenja ljudi, ampak cilj sama po sebi.
Oblast pri Janši nikoli ni bila orodje za izboljšanje življenja ljudi, ampak cilj sama po sebi.
Danes odločamo o predlogu, da predsednik vlade postane nekdo, ki je povezan z izraelskim vmešavanjem v slovenske volitve. Kako ironično — človek, ki sam zase pravi, da je domoljub in osamosvojitelj. Toda prazne besede niso dovolj. Pomembna so dejanja.
Letos mineva 35 let od nastanka naše države. Borili smo se za suverenost, samostojnost in neodvisnost. Za to, da bomo o sebi odločali sami, brez vmešavanja tujcev. Nekdo, ki uvaža tuje paraobveščevalne strukture, da bi vplivale na naše volitve, ni in ne more biti domoljub.
Pred nami je kandidat, ki oblast potrebuje zato, da se maščuje kritikom, da odplača dolgove tistim, ki so mu pomagali nazaj na oblast, da pod preprogo pomete svoje grehe in da s pritiski na neodvisne organe vpliva na postopke, v katerih se je znašel. Zato krvavo potrebuje vodenje vlade, četudi manjšinske — iste manjšinske vlade, za katero je ves čas govoril, da je ne bo sestavljal. In spet smo pri besedah, ki jih dejanja nikakor ne potrjujejo.
Tokrat je okoli sebe zbral pisano druščino ljudi, ki jim je skupno predvsem to, da so za oblast pripravljeni požreti vse, kar so še včeraj javno obsojali. A ljudje iz dneva v dan bolj jasno vidijo, kaj se je v resnici zgodilo in kako so nekatere predvolilne parole že na povolilni ponedeljek popolnoma spremenile pomen:
• obljube volivcem so postale prevara;
• »moč ljudem« je postala poskus prepovedi referenduma;
• povezovanje čez sredino danes pomeni prvo povsem desno, skrajno desno vlado v zgodovini naše države;
• opozicijo zdaj nekateri razumejo kot opravljanje koalicijskih nalog, vključno s funkcijo prvega med enakimi;
• nova in drugačna politika pa je kar naenkrat postala podpora nečemu, kar smo že trikrat videli in doživeli.
Mi smo v času naše vlade delali drugače.
Borili smo se, da zdravstvo ne postane privilegij bogatih, ampak pravica vseh. Zato smo odprli reformo javnega zdravstva — čeprav so jo isti, ki danes prevzemajo oblast, cinično razglašali za »vojno proti zdravnikom«. Ne. Šlo je za boj za ljudi. Za to, da človek do specialista pride zaradi potrebe, ne zaradi debeline denarnice.
Borili smo se za dolgotrajno oskrbo, ker družba ni vredna veliko, če starejše, bolne in nemočne prepusti samim sebi.
Borili smo se, da zdravstvo ne postane privilegij bogatih, ampak pravica vseh.
Dvignili smo minimalno plačo, ker delo mora pomeniti dostojanstvo, ne životarjenje.
Omogočili smo božičnice brez dodatnih obremenitev, ker si ljudje zaslužijo tudi nagrado za pošteno opravljeno delo.
Želeli smo urediti tudi področje samostojnih podjetnikov, ker ni normalno, da je vedno več ljudi prisiljenih živeti brez varnosti, brez dopusta, brez bolniške in brez prihodnosti, medtem ko nekateri na njihov račun ustvarjajo rekordne dobičke.
Da, za vse to so bile potrebne tudi davščine. Ampak davki niso kazen. Davki so cena civilizacije. So razlika med družbo, kjer vsak rešuje samo sebe, in družbo, ki deluje kot skupnost in kjer nihče ni odpisan.
In prav to je bistvo današnjega glasovanja.
Na eni strani je ideja Slovenije kot skupnosti. Države, kjer javno zdravstvo ostane javno. Kjer ima zaposleni pravice. Kjer starejši niso breme. Kjer svoboda govora ne velja samo za politično všečne. Kjer demokracija ni dekoracija oblasti, ampak temelj države.
Na drugi strani pa je model, ki ga dobro poznamo. Vedno isti recept: najprej ustvarjanje sovražnikov, potem sejanje strahu, nato napad na institucije, na koncu pa račun za vse to plačajo ljudje.
Vse tri vlade Janeza Janše so državo globoko negativno zaznamovale. Državo je veliko težje graditi kot rušiti. Mi smo gradili. Janša bo rušil. In po vsakem njegovem rušenju je težje graditi uspešno in medsebojno povezano državo.
Vse tri vlade Janeza Janše so državo globoko negativno zaznamovale. Državo je veliko težje graditi kot rušiti. Mi smo gradili. Janša bo rušil.
Ker mu največ šteje oblast. Za to je bil pripravljen zakockati najboljša slovenska podjetja, potvarjati slovensko zgodovino in delovati po načelu, kdor ni z nami, je proti nam.
Njegovi koalicijski partnerji so v preteklih mandatih večkrat tarnali, da jih »reže kot salamo«. To je politična prihodnost tudi te nastajajoče skrajnodesne koalicije. Pomemben del strank, ki danes sestavljate vlado, državnega zbora v naslednjem mandatu skoraj gotovo ne bo več videl.
Obstaja rek, da je Janez Janša volk v ovčji koži. Pripravite se — ovčja koža kmalu izgine. Potem na plano pridejo revanšizem, razdiranje, potvarjanje in laž. V iskanju in kopičenju moči je prehodil pot od zadrtega partijskega kadra do samooklicanega glasnika neoliberalizma. A pod to preobleko ostajajo stare metode, ki se iz mandata v mandat samo še stopnjujejo.
Obstaja rek, da je Janez Janša volk v ovčji koži. Pripravite se — ovčja koža kmalu izgine.
Iz mandata v mandat je bolj zagrenjen, bolj maščevalen in bolj razdiralen. Iz učnih let v nekdanjem sistemu mu je, žal, ostalo predvsem razumevanje politike kot boja za popoln nadzor. Zato je, ne glede na današnjo neoliberalno masko, v politični praksi eden zadnjih predstavnikov starega avtoritarnega refleksa v Sloveniji.
Zelo kmalu bo večina to občutila tudi v lastni denarnici. Ko bodo začeli rušiti javne sisteme v imenu »učinkovitosti«, bodo ljudje to občutili v čakalnih vrstah, pri položnicah, pri oskrbi starejših, pri negotovih zaposlitvah, pri najemninah in pri vedno dražjem življenju.
Medtem ko se bo peščica privilegirancev smejala v brk večini, bodo ljudem prodajali staro zgodbo — da so si za svoje težave krivi sami. Ali pa bodo krivdo spet prevalili na stranke levega pola, ki smo, ob vseh svojih napakah, vendarle ves čas delale z osnovnim namenom, da bi ljudem pomagale. Ne pa jih pustile same na trgu, v čakalnih vrstah, pri najemninah, položnicah in negotovi prihodnosti.
Slovenska družba je zgodovinsko globoko solidarna. Vedno smo bili pozorni na dobrobit svojih najbližjih, sosedov, sodelavcev in skupnosti. Nastajajoča skrajnodesna koalicija, predvsem pa njen mandatar, skuša poseči prav v to — v sam bit slovenske nacionalne solidarnosti.
Nastajajoča skrajnodesna koalicija, predvsem pa njen mandatar, skuša poseči prav v to — v sam bit slovenske nacionalne solidarnosti.
Če bo Slovenija šla po tej poti, bo postala izrazito individualistična družba brez občutka za skupnost. Gre za nevaren obrat v trumpizacijo Slovenije in nastanek slovenske podružnice MAGA gibanja. V družbo, kjer si reven zato, ker si si sam kriv. Kjer bolan čaka, če nima denarja. Kjer starejši postane strošek. Kjer zaposleni ni človek, ampak postavka v bilanci.
In ko se o tem začne preglasno govoriti, Janez Janša s pomagači iz rokava potegne kak ideološki ukrep, ki razdeli javnost. Da preusmeri pozornost. Da se partnerja spreta ob večernih poročilih, prijatelji ob kavi ali pivu, družine pa ob nedeljskem kosilu. Samo zato, da se ne bi govorilo o škodljivosti ukrepov, ki jih predlagajo.
Tokrat se je razdvajanja lotil, še preden je sploh postal predsednik vlade. Ne razdvaja le živih, ampak znova odpira tudi rane med mrtvimi. To ni politika prihodnosti. To je vračanje države v zamere, strah in sovraštvo.
V Svobodi smo dokazali, da državo ter njene prebivalke in prebivalce postavljamo na prvo mesto.
Sam sem se v javnem življenju vedno držal preprostega načela, če opravljaš javno funkcijo, moraš delati v korist vseh ljudi. Tudi tistih, ki te ne marajo, te napadajo, žalijo ali ti nikoli ne bodo dali glasu. Država ni zasebna lastnina ene stranke, enega voditelja ali enega kroga privilegirancev. Država mora služiti ljudem.
Treba je povedati naravnost, pred nami ni vlada za vse, ampak oblast zgolj za svoje.
Takšna oblast bo zelo hitro pokazala, komu v resnici služi. In prav zato takšna politika dolgoročno ne more obstati. Vlade, ki so zgrajene na zamerah, manipulaciji, prelomljenih obljubah in služenju najmočnejšim, se prej ali slej sesujejo pod težo lastnega cinizma.
Vlade, ki so zgrajene na zamerah, manipulaciji, prelomljenih obljubah in služenju najmočnejšim, se prej ali slej sesujejo pod težo lastnega cinizma.
Mi pa bomo ostali tam, kjer smo bili ves čas, na strani ljudi.
Skupaj z vsemi, ki verjamejo v odprto in solidarno Slovenijo, bomo branili demokracijo. Branili bomo svobodo govora. Branili bomo delavske pravice. Branili bomo javno zdravstvo. Branili bomodolgotrajno oskrbo. Branili bomo dostojne plače srednjega razreda in tistih najslabše plačanih, varne pokojnine in idejo, da država obstaja zato, da človeku pomaga živeti dostojno — ne zato, da ga prepusti trgu in milosti najmočnejših.
Ne zato, ker je to politično koristno. Ampak zato, ker brez tega Slovenija ne bo več država skupnosti, ampak država privilegiranih.
V Svobodi bomo stali na strani ljudi. Na strani socialne države, javnega zdravstva, dostojnih plač, varnih pokojnin in prihodnosti, ki ne temelji na strahu, ampak na solidarnosti. Ne bomo se pogajali o demokraciji. Storili bomo vse, da ta država ostane svobodna, spoštovana v tujini in prijazna do vseh, ki tukaj živimo.
V Svobodi bomo stali na strani ljudi. Na strani socialne države, javnega zdravstva, dostojnih plač, varnih pokojnin.
Stali bomo za svojimi besedami. Naše delo še ni končano. Pogled imamo usmerjen naprej. In vemo, po vsaki zlovešči ujmi in dežju, znova posije svobodno sonce.
