Zadnja dva tedna sta s svojim tempom Državni zbor pospešeno vpeljala v predvolilno tekmo. Seje, ki jih zahteva opozicija z namenom, da izničijo uspešne spremembe, ki jih izvajamo v tem mandatu, ali jih vsaj prikažejo kot nepotrebne oziroma celo škodljive, se verjetno vsem razumnim ljudem zdijo topoumna predstava za javnost. Za nas pa pomenijo kanalizacijo negativne energije, s katero SDS in njeni sateliti z vsemi topovi streljajo ter zastrupljajo javno mnenje.
Tudi to je del službe. In če s tem ubranimo ponovni prihod na oblast tem mračnim silam slovenskega prostora, je vredna vsaka minuta, ki jo preživim ob navajanju dejstev, iskanju razumljivih razlag in preusmerjanju verbalnega gneva, ki ga znajo sproducirati poslanci SDS in kakšen njihov satelit.
Medtem smo imeli pogovor s skupino prijateljstva s Palestino, na katerem je sodeloval zdravnik Tomo Potokar, kirurg, ki je delal v Gazi in na drugih konfliktnih območjih. Njegovo pričevanje je pretresljivo, grozljivo in na trenutke srhljivo. Treba se je res potruditi, da kot nekdo, ki ima možnost sooblikovati odločitve – predvsem v Sloveniji – ne zapadeš v popolno depresijo, ko vidiš, da se kljub vsem naporom genocid ne zaustavi in ljudje še naprej umirajo.
V to past se ne smem ujeti. Čeprav genocida ne morem preprečiti sama, to še ne pomeni, da obupam in se neham truditi. Vedno si dopovedujem, da če bi bilo odločanje zgolj v mojih rokah, do genocida nikoli ne bi prišlo. Tako delujem v svoji okolici in v svoji domovini. To ni nepomembno, saj če bi vsi delovali spoštljivo do ljudi, takih strahot ne bi bilo. Ne morem si niti predstavljati, kam bi nas povleklo, če bi oblast spet prevzela SDS. Gremo pogumno naprej.
Čeprav genocida ne morem preprečiti sama, to še ne pomeni, da obupam in se neham truditi. Ne morem si niti predstavljati, kam bi nas povleklo, če bi oblast spet prevzela SDS.
Odločitve, ki jih sprejema Slovenija in imajo vpliv na mednarodno skupnost, so premišljene in sledijo cilju ustvarjanja miru. Ne glede na to, da je treba – in bomo – naredili še več za mir, sem ponosna na svojo domovino, na predsednika vlade, na obe predsednici, na moje kolegice in kolege iz Svobode ter iz koalicije, za stališče, ki ga zavzemamo in jasno izražamo v mednarodni skupnosti. Tomo Potokar s ponosom pove, da je tudi Slovenec – in to veliko pove.
V teh dveh tednih se je izkazalo tudi, da je nasprotnikom Zakona o prostovoljnem končanju življenja uspelo zbrati dovolj podpisov za še en, tokrat zakonodajni referendum.
Tukaj ni kaj razmišljati. Če želimo, da nam posamezniki, kot je Primc, v spregi s SDS, NSi in verskimi združenji krojijo življenja – predvsem pa našo svobodo, da se sami odločamo, kako bomo živeli – potem nam ni treba iti na referendum.
Tisti pa, ki si te bazične svobode ne pustimo vzeti, poskrbimo, da bo referendumska nedelja, naš dan. Takrat bomo z glasom, ki bo neposredno odločal, jasno rekli tistim, ki zavajajo o zastrupljanju in ubijanju: ne, hvala – in s tem potrdili zakon, ki smo ga poslanke in poslanci koalicije že sprejeli.
Če želimo, da nam posamezniki, kot je Primc, v spregi s SDS, NSi in verskimi združenji krojijo življenja potem nam ni treba iti na referendum.
Želim avtonomijo in dostojanstvo v življenju – in tudi ob smrti. Želim, da to spoštuje moja država. Zato podpiram zakon.
Želim avtonomijo in dostojanstvo v življenju – in tudi ob smrti. Želim, da to spoštuje moja država. Zato podpiram zakon.
