Čez 4 dni bomo obeležili 82. obletnico ustanovitve Slovenske protifašistične ženske zveze. Kongres je zasedal v dobrniškem kulturnem domu od sobote 16. oktobra, do ponedeljka 18. oktobra 1943, sredi hude vojne vihre. Udeležilo se ga je 180 pogumnih žensk, izvoljenih v vseh delih Slovenije in iz vseh vojaških enot, v katerih so delovale.
Ta dogodek sredi vojne vihre je najboljši dokaz, da so imele ženske še kako pomembno vlogo v narodnoosvobodilnem boju. Bile so aktivne kot borke v partizanskih enotah, kurirke, obveščevalke, bolničarke in še v veliko drugih vlogah. Nenazadnje pa lahko ustanovitev Slovenske protifašistične zveze žensk povežemo tudi z medvojnim oblikovanjem slovenske državnosti, saj se je kongres odvijal leto preden se je na osvobojenem ozemlju v Črnomlju sestal Slovenski narodnoosvobodilni svet, ki ga lahko štejemo kot začetek slovenskega parlamentarizma.
Ta dogodek sredi vojne vihre je najboljši dokaz, da so imele ženske še kako pomembno vlogo v narodnoosvobodilnem boju.
Pogumne slovenske ženske, tako tiste, ki so se zbrale na kongresu, kot vse druge, ki so po svojih najboljših močeh prispevale k porazu nacizma in fašizma na slovenskih tleh, pa se niso uprle le okupatorskim morilcem, ki so si razdelili slovensko ozemlje in terorizirali prebivalstvo. Aktivno so se uprle tudi stereotipom o vlogi žensk v družbi, ki so jih takratni nacistični in fašistični režimi poskušali uveljaviti tudi na vseh zasedenih ozemljih. Uprle so se sistemu, ki je vlogo žensk videl le v kuhinji, skrbi za moškega in kot stroj za rojevanje otrok.
lovenske ženske so se med vojno pogumno uprle ne le okupatorjem, ampak tudi družbenim stereotipom, ki so jih hoteli vsiliti nacisti in fašisti, ter tako dokazale, da njihova vloga sega daleč onkraj doma in družine.
Upor je torej pomenil tudi boj za pravice žensk. Ne samo volilno pravico, temveč tudi za enakopravnost spolov na vseh področjih. Lahko bi celo rekli, da je ena najpomembnejših pravic, ki so jo posredno z organiziranim aktivnim uporom nacističnim in fašističnim okupatorjem dosegle, pravica do svobodnega odločanja o svojem telesu. V Sloveniji jo imamo zapisano v Ustavo že dolga desetletja in je postala za nas civilizacijska norma. V kar nekaj evropskih državah nam kolegice to ustavno pravico zavidajo, saj se morajo zanjo še vedno boriti.
Najpomembnejša pravica, ki so jo posredno z organiziranim aktivnim uporom nacističnim in fašističnim okupatorjem dosegle, je pravica do svobodnega odločanja o svojem telesu.
Slovenska odločitev za upor proti okupaciji je bila največja odločitev tistega časa in je zahtevala prelom s preteklostjo. Del tega preloma je tudi ustanovitev Slovenske protifašistične zveze žensk. Upor je zahteval jasno opredelitev do narodnega obstoja in do tega, da narod vzame usodo v svoje roke. Odločitev za upor je zahtevala junaštvo tako žensk kot moških. »Vse za partizane – do končne zmage!«, je bil moto ustanovnega kongresa Slovenske protifašistične zveze žensk, ki ne potrebuje razlage.
Zgodovinska resnica je, da so bili slovenski partizani, ob koncu vojne del zmagovalne koalicije, ki je porazila fašizem in nacizem. Zgodovinska resnica je tudi, da so imele v partizanskih enotah in v drugih oblikah odpora ženske zelo pomembno vlogo. Zaradi njihove odločnosti in poguma je bila vloga žensk v 80. letih po drugi svetovni vojni v Sloveniji bistveno enakopravnejša kot v nekaterih drugih državah.
Zgodovinska resnica je, da so bili slovenski partizani, ob koncu vojne del zmagovalne koalicije, ki je porazila fašizem in nacizem.
Pogumne ustanoviteljice Slovenske protifašistične zveze žensk zato niso le pomagale zmagoviti koaliciji v drugi svetovni vojni premagati nacizem in fašizem. Nas, njihove naslednice, so osvobodile jarmov seksističnih stereotipov nacizma in fašizma o vlogi žensk v družbi. Slovenke se lahko še dandanes zaradi njih počutimo svobodnejše.
Nas, njihove naslednice, so osvobodile jarmov seksističnih stereotipov nacizma in fašizma o vlogi žensk v družbi. Slovenke se lahko še dandanes zaradi njih počutimo svobodnejše.
Zgodovinski spomin na ustanovitev Slovenske protifašistične zveze žensk moramo zato ohranjati ne samo zaradi pomena, ki ga je imel v preteklosti, temveč tudi zaradi pozitivnih sprememb v družbi, ki jih simbolizira in jih občutimo še danes. Prav je, da se pogumnih žensk, ki so se zbrale na neko oktobrsko soboto tukaj v Dobrniču in rezultatov njihovega dela, spominjamo z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo.
