V zadnjih 34 letih si je slovenska politika pri državljanih ustvarila nekoliko negativen sloves. Mladi si želimo vrniti zaupanje v politiko, v demokratične procese ter volilne postopke. To zaupanje bomo povrnili, če bomo poskrbeli, da bodo nosilci političnih funkcije vredni našega zaupanja.
Že ustavodajalec je v drugem odstavku 82. člena Ustave določil, da zakon lahko določi, kdor ne sme biti izvoljen za poslanca. Gre za omejitev pasivne volilne pravice oz. povedano preprosteje pravice kandidati in biti voljen. Primerjalno pravno najpogostejšo omejitev pasivne volilne pravice (poleg starosti in državljanstva) predstavlja pogoj nekaznovanosti. Čeprav ima zakonodajalec možnost omejitve pasivne volilne pravice predviden že v Ustavi, pa vse do danes tega ni storil.
Sedaj je prišel čas, da to spremenimo
V Gibanju Svoboda Mladi se zavzemamo za dvig politične kulture. Aktivno se zavzemamo za ureditev pogoja nekaznovanosti za vse funkcionarje v slovenskem pravnem redu. Zato smo zagnali našo peticijo »Kriminalec naj ne bo politik«. Želeli smo odpreti široko družbeno razpravo – kar nam je tudi uspelo!
Zavzemamo se za uveljavitev pogoja nekaznovanosti za vse funkcionarje – tako za tiste, ki jih volimo na splošnih volitvah (npr. poslanci, evropski poslanci, predsednik republike, župani in občinski svetniki), kot tudi za tiste, ki jih voli oz. imenuje Državni zbor ali Vlada (npr. ministri in državi sekretarji). Izrecno ustavna podlaga za omejitev pasivne volilne pravice pri volitvah poslancev predstavlja že 82. člen Ustave. Uveljavitev pogoja nekaznovanosti pri drugih funkcionarjih pa izhaja iz splošne omejitvene klavzule v 15. členu Ustave, v skladu s katero je mogoče omejiti določeno pravico s pravico drugega ter z javno koristjo. Menim, da je neizpodbojno, da je v splošni javni koristi, da osebe, ki pravnomočne obsojene za hujša kazniva dejanja ne opravljajo pomembnih državnih funkcij.
Veliko časa in premisleka smo namenili tudi vsebini pogoja nekaznovanosti. Ta je bil v preteklih poskusih (ki so bili neuspešni) pogosto preveč ohlapno oblikovan ali pa že na prvi poglej v neskladju z Ustavo. Želimo si ureditve pogoja nekaznovanosti, ki bo lahko uspešno prestala ustavosodno presojo. Zato smo preučili pretekle poskuse, da bi se namesto iz svojih napak, učili iz napak drugih. Prišli smo do zaključka, da je v zakonodaji treba urediti, da funkcionar ne sme biti oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in je bila obsojena na nepogojno kazen zapora več kot eno leto. Takšna oseba funkcije ne sme opravljati med prestajanjem kazni in še pet let po prestani kazni.
Pravnomočna obsodba je nujen pogoj že zaradi domneve nedolžnosti. Dokler oseba ni pravnomočno obsojena, zanjo velja domneva nedolžnosti. Zato je pravno in moralno nevzdržno, da bi osebo negativne posledice pogoja nekaznovanosti zadeve še pred pravnomočnostjo izrečene obsodbe.
Prav tako smatramo, da je naklep eden izmed nujnih pogojev. Ureditev pogoja nekaznovanosti bo ustavoskaldna zgolj, če bo veljala zgolj za hujša kazniva dejanja. Eden izmed indikatorjev, da gre za hujše kaznivo dejanje je tudi naklep za izvršitev le-tega. Naklep pomeni, da oseba želi izvršiti to kaznivo dejanje, kljub temu, da se zaveda negativnih posledic svojega ravnanja. Tako pogoj nekaznovanosti ne bo zajel npr. kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Naj dodam še, da je iz vidika ustave nujno, da se pogoj nekaznovanosti nanaša zgolj na kazniva dejanja in ne tudi na prekrške (npr. prehitra vožnja), ki jih smatramo za manjše prestopke.
Zgolj hujša kazniva dejanja zajamemo tudi na ta način, da pogoj nekaznovanosti zaobjema samo kazniva dejanja, ki se jih preganja po uradni dolžnosti. Na ta način izločimo tista kazniva dejanja, ki jih že Kazenski zakonik opredeljuje kot manj družbeno škodljiva (npr. obrekovanje in lahka telesna poškodba). Dodatno hujša kazniva dejanja zajamemo tudi tako, da pogoj nekaznovanosti velja zgolj za kazen zapora (in ne tudi za denarno kazen), ki je nepogojna in ki je daljša od enega leta.
Po naravi stvari smatramo, da je jasno, da oseba ne more opravljati funkcije za čas prestajanja zaporne kazni. Poleg tega menimo, da je nujno, da oseba ne more opravljati funkcije še nekaj let po prestani kazni, torej da mora zakon uvesti določeno obdobje za ohladitev. Kazenski zakonik določa, da pravne posledice obsodbe smejo trajati največ 5 let po prestani kazni. Ena izmed pravnih posledic obsodbe je tudi prepoved opravljanja funkcije. Posledično predlagamo, da oseba ne more opravljati funkcije še 5 let po prestani zaporni kazni.
Pogoj nekaznovanosti ni nekaj novega, poznajo ga tudi druge države kot so npr. Nemčija, Avstrija, Nizozemska in Francija. Čas je, da se jim pridružimo tudi mi.
Ker vemo, da gre pri uveljavitvi in ureditvi pogoja nekaznovanosti za pomembno družbeno vprašanje smo se odločili za zbiranje podpisov preko naše peticije. Zadali smo si, da bomo zbrali 5.000 podpisov državljanov, kar nam je tudi uspelo v manj kot treh tednih. Sedaj bomo le-te predali poslancem in jih pokazali, da uvedbe pogoja kaznovanosti ne zahtevamo zgolj mi, temveč tudi slovenska javnost.
Spremljajte nas še naprej – dokler kriminalci ne bodo mogli več biti politiki.
Zapisala: Nika Podakar
