Navdušujoče je opazovati, kako se je mlada generacija odločno in z zavidljivo hitrostjo lotila teme, ki je za pretekle politične garniture očitno predstavljala prevroč krompir. Pobuda in peticija podmladka Gibanje Svoboda za uvedbo pogoja nekaznovanosti za politične funkcionarje ni le pogumna, ampak tudi nujna. To ni zgolj politično vprašanje; to je vprašanje temeljnega higienskega minimuma naše demokracije.
Že leta poslušamo o paradoksu, ki ga je težko razumeti z zdravo pametjo: od socialnega animatorja v domu za ostarele, hišnika v šoli ali čistilke zahtevamo potrdilo o nekaznovanosti, medtem ko lahko oseba, ki upravlja z milijardami javnega denarja in odloča o usodi vseh nas, opravlja svojo funkcijo kljub pravnomočni obsodbi za resna kazniva dejanja (tudi za oškodovanje javnih sredstev!).
To ni zgolj pravna anomalija – to je stanje, ki sistematično spodkopava zaupanje javnosti v oblast in posledično njeno legitimnost. Ko zaupanje upade, se odpre prostor za apatijo, cinizem in vzpon populizma, ki se hrani prav z občutkom, da “so vsi isti”.
Od ustavno spornega ‘čiščenja’ do zrelega predloga
Seveda pa pot do rešitve ni preprosta, kar nas učijo pretekli, neuspeli poskusi, kot je bil Virantov zakonodajni paket “Mr. Muscolo” izpred desetletja, ki naj bi očistil naše politične kanale. Takratni predlogi, ki so predvidevali odvzem mandata že ob vloženi obtožnici, so bili upravičeno kritizirani kot neskladni z ustavnim načelom domneve nedolžnosti. Hkrati pa nas primer Silvia Berlusconija iz sosednje Italije uči, da so politiki, kljub resnim očitkom korupcije in pomanjkanja integritete ohranjali visoko podporo in zmagovali na volitvah s pomočjo drugih dejavnikov (npr. medijska moč, karizma, ekonomska situacija), ki so sčasoma prevladali nad skrbjo za integriteto.
Zato mora vsakršna rešitev pazljivo krmariti med dvema ustavnima stebroma: zaščito pasivne volilne pravice – pravice biti izvoljen – in nujnostjo varovanja javnega interesa ter integritete države.
Tu nam pot kažejo dolgoletne izkušnje in modrost mednarodnih institucij kot je Beneška komisija. Njene smernice so kristalno jasne: omejitve so dopustne, vendar morajo biti skladne z načelom sorazmernosti.
To pomeni, da morajo biti izpolnjeni trije ključni pogoji:
- Omejitev mora temeljiti na pravnomočni obsodbi, ne zgolj na sumu ali obtožnici.
- Nanašati se mora na hujša kazniva dejanja (a criminal conviction for a serious offence), ki po svoji naravi kažejo, da oseba ni vredna javnega zaupanja (npr. korupcija, zloraba položaja, gospodarski kriminal).
- Zagotovljeno mora biti učinkovito sodno varstvo, ki preprečuje zlorabe v politične namene.
Razvite demokracije, kot sta Nemčija ali Avstrija, so že zdavnaj sprejele podobne mehanizme, ki praviloma določajo prag obsodbe na vsaj enoletno zaporno kazen. To dokazuje, da ne gre za radikalno idejo, ampak za približevanje standardom zrelih in stabilnih demokracij.
Težava torej ni v tem, ali naj obstajajo standardi za integriteto, ampak kako jih oblikovati, da ne postanejo orodje za politično obračunavanje in ne kršijo temeljnih načel pravne države.
In prav zato je akcija mladih tako impresivna. Ne ponavljajo napak iz preteklosti in ne predlagajo pavšalnih, ustavno spornih rešitev. Njihov predlog, vezan na pravnomočno obsodbo za naklepno kaznivo dejanje, kaže na zrelost in razumevanje kompleksnosti materije. In ne gre za lov na posameznike ali politično obračunavanje, kot bi kdo morda razumel, saj prepoved ne bo veljala retroaktivno.
Resen zakonodajni predlog sedaj v razpravi nagovarja k oblikovanju inteligentnega, večplastnega sistema. Sistema, ki bo varoval javno funkcijo pred zlorabami, a hkrati spoštoval pravno državo, načelo sorazmernosti in pravico do druge priložnosti, kajti pravo brez trdne moralne osnove postane le orodje vsakokratne oblasti.
Na koncu gre za preprosto vprašanje: ali kot družba verjamemo, da je integriteta temeljni gradnik, na katerem stoji naša država?
Če je odgovor DA, potem je ta zakonodajna sprememba nujna in absolutno potrebna.
Pogum mladih, da to temo ponovno odprejo z argumenti in zanosom, si zasluži vso našo podporo.
Čas je, da teorijo o “higienskem minimumu” končno prelijemo v zakon.
Uroš Rangus
