Vsako leto 27. aprila praznujemo dan upora proti okupatorju. Na ta dan razmišljamo o pomenu tega upora za naš narod, o pomembnosti takratnega trenutka za našo sedanjost in našo prihodnost. V obdobju, ko je svet zajela brutalna druga svetovna vojna, je slovenski narod živel v prepričanju o svoji majhnosti, s predstavo o lastni nepomembnosti in bil je nepripravljen sprejemati velike odločitve. Slovensko ozemlje je bilo po napadu na Kraljevino Jugoslavijo razdeljeno med štiri okupatorje: Nemce, Italijane, ki jim je Primorska do rapalske meje pripadla že po prvi svetovni vojni, Madžare in pripadnike Neodvisne države Hrvaške. Vsi štirje okupatorji so na svojem zasedenem ozemlju izvajali hude raznarodovalne ukrepe, da bi čim prej potujčili slovensko prebivalstvo.
Odločitev za upor proti okupatorju je bila zato največja odločitev tistega časa in je zahtevala prelom s preteklostjo. Zahtevala je jasno opredelitev do narodnega obstoja in do tega, da narod vzame usodo v svoje roke. Še več, zahtevala je, da se ta preskok doseže z oboroženim bojem proti veliko večji vojaški sili in proti brezobzirni totalitarni ideologiji fašizma in nacizma. Odločitev za upor je zahtevala veliko junaštvo. Narod si bo pisal sodbo sam! Ta misel Ivana Cankarja je dobila z uporom proti okupatorjem novo in usodno pomembno vsebino.
V noči s 26. na 27. april leta 1941 so se vili, kjer je živel književnik Josip Vidmar, sestali predstavniki nekaterih slovenskih političnih strank, del Sokolov in kulturnih delavcev. Ustanovljena je bila organizacija, ki se je kasneje imenovala Osvobodilna fronta slovenskega naroda, njen namen pa je bil oborožen upor proti okupatorju. Odločitev ni bila lahka niti preprosta. Josip Vidmar je o njej zapisal: »Priznati moram, da me je misel o takojšnjem oboroženem odporu presenetila in tudi prestrašila. Pričakoval sem predlog za organiziran in smotrno voden pasivni odpor, za tih, toda viden protest zoper okupatorja, toda oborožen odpor? Kako in s čim? Spominjam se, da sta Jože Rus in Tone Fajfar drug za drugim takoj sprejela predlog Komunistične partije v celoti. Mi trije kulturniki smo bili počasnejši. Hoteli smo vedeti, kako naj si konkretno predstavljamo oborožen odpor in njegovo organizacijo. Pojasnili so nam, da gre kajpada za partizanske akcije, ali z drugo besedo, za gverilsko vojno. Poslušal sem in gledal skozi okno. Zunaj je padal hladen spomladanski dež. Gverila? In zime? In prehrana? In strahotni vojaški in policijski stroj obeh okupatorjev? Ali ne bi bilo brezumno početje, ali smemo prevzeti odgovornost za vse žrtve in vse, kar bo temu sledilo? Bilo mi je tesno pri duši. Toda ali sploh obstaja drugačna častna pot? Ali tih pasiven odpor ne bi našel svojega konca v malodušni in poniglavi podložnosti? Ne, rajši vse prej kot to …«
Osvobodilna fronta je takoj po ustanovitvi organizirala sabotaže in diverzije, v Ljubljani pa je vzpostavila vzporedno ilegalno oblast. Kot politična organizacija je združevala več politično različno mislečih frakcij, vse pa so se združile z namenom upora in boja proti raznarodovalnim ukrepom in nasilni oblasti okupatorjev. Jasno je postalo, kdo se bori proti okupatorju in kdo so izdajalci. Čeprav si danes kdo še tako želi revidirati zgodovino, ne more in nikoli ne bo izbrisal dejstva, da so na Hitlerjev rojstni dan, 20. aprila 1944, domobranci v Ljubljani v navzočnosti poveljnika Rupnika in škofa Rožmana prisegli popolno zvestobo nacistični Nemčiji v boju proti komunizmu in njegovim zaveznikom ter s tem potrdili svojo kolaborantsko vlogo.
V teh težkih razmerah je upor proti okupatorju posejal tudi seme slovenske državnosti. Prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ki je bil politično‑predstavniški organ, je potekalo v stavbi današnjega Kulturnega doma v Črnomlju, kar predstavlja začetke slovenskega parlamentarizma. Program Osvobodilne fronte, ki se je oblikoval postopoma, je vseboval sedem gesel, med njimi pravico slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi, ter osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci. 5. maja letos bo minilo 80 let od ustanovitve slovenske narodne vlade, v kateri so bili tudi ministri iz meščanskih strank.
Kultura je bila vedno najpomembnejši temelj narodne identitete, zato so imeli kulturniki tudi v boju proti okupatorju pomembno vlogo, tako pri ustanovitvi Osvobodilne fronte kot v partizanskih enotah. Kulturne delavce sta v Vidmarjevi vili poleg Josipa Vidmarja predstavljala še pisatelj Ferdo Kozak in jezikoslovec Franc Šturm, ki je edini od ustanoviteljev Osvobodilne fronte življenje izgubil med vojno, ko sta ga nasilno od doma odvedla agenta tajne domobranske policije in se je za njim izgubila vsaka sled. Pred dvema letoma smo se ob prazniku upora proti okupatorju spomnili našega izjemnega pesnika Karla Destovnika Kajuha, ki je pri rosnih 22 letih padel kot partizan. Kako pomembno vlogo imajo kulturniki pri oblikovanju narodne zavesti, smo spoznali v času osamosvajanja v zgodnjih devetdesetih letih, saj se je celoten proces začel v kulturniškem krogu. Junija 1980 so namreč Niko Grafenauer, Tine Hribar, Andrej Inkret, Svetlana Makarovič, Boris A. Novak in Dimitrij Rupel v pismu, pod katero se je podpisalo še 54 slovenskih pesnikov, pisateljev in publicistov, predsedniku Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije Mitji Ribičiču predlagali ustanovitev nove revije, ki bi sprostila slovensko kulturno prizorišče. Vlogo Nove revije pri procesu osamosvajanja pa dobro poznamo. Ne nazadnje je tudi Majniško deklaracijo 8. maja 1989 na Kongresnem trgu v Ljubljani prebral slovenski pesnik, prevajalec in esejist Tone Pavček.
Zaradi neustavljive želje po izražanju lastne identitete, krepitvi skupnega občutka pripadnosti narodu in osmišljenju življenja v svobodni domovini so bili ravno kulturniki tisti, ki so oblikovali idejo in tlakovali pot v danes svobodno in neodvisno državo Republiko Slovenijo. Zato so obsodbe vredna dejanja nekaterih, ki zmanjšujejo pomen kulture in umetnosti, ki si kljub svoji očitni nerazgledanosti drznejo ocenjevati vrednost umetniških del in kulturnih stvaritev ter hujskajo ljudi proti več kot vrhunskim ustvarjalcem, ki s svojimi deli gradijo našo preteklost, sedanjost in prihodnost. Referendum, na katerem naj bi odločali o pravici do dodatka pri pokojninah za izjemne kulturnike in umetnike, je za državo, ki je nastala tudi zaradi poguma, idej, stvaritev in dejanj takih ljudi, sramoten. Ker naroda ni, če nima svoje kulture. Narod brez lastne kulture je kot drevo brez korenin – veni izgubljen v času in prostoru. Kultura ni politika, politika pa bi morala biti kulturna.
Poleg upora proti okupatorju, ohranjanja in negovanja lastne kulture je bil slovenski narod v času najhujše morije na evropskih tleh zmožen še nečesa – sočutja do sočloveka. Nacistična Nemčija je povsod na zasedenih ozemljih gradila koncentracijska taborišča, med njimi tudi taborišča smrti. 27. januarja letos je minilo 80 let od osvoboditve najhujšega izmed njih, Auschwitz‑Birkenau, v katerem je umrlo milijon in sto tisoč ljudi. Na slovenskih tleh je bilo koncentracijsko taborišče zgrajeno leta 1943 ob ljubeljskem prelazu kot pomožno taborišče koncentracijskega taborišča Mauthausen. Jetniki, večinoma Francozi, Poljaki, Rusi in Jugoslovani, so imeli nalogo, da skopljejo predor skozi Karavanke. Več deset jetnikov je pri tem umrlo zaradi trdega dela ali pa so jih usmrtili z injiciranjem bencina v srce. Prebivalci Tržiča, ki si niso zatiskali oči pred shujšanimi in izmučenimi obrazi taboriščnikov, so pokazali veliko sočutja. Jetnikom so poskušali skrivaj dajati hrano in drobne užitke – cigarete, prav tako so zanje tihotapili pisma in pakete ter jih s tem povezali z zunanjim svetom in njihovimi družinami. Hvaležnost prebivalcem in partizanom, ki so taborišče osvobodili, je v pismu svojim staršem opisal francoski Jud Henri Hochmann: »Mi, ki se zavedamo vse škode, ki jo je mednarodni fašizem povzročil Evropi in vsemu svetu, smo v zahvalo jugoslovanskemu narodu, katerega pogumni partizani so nas pravkar izvlekli iz krempljev SS, prisegli, da bomo nadaljevali boj, dokler ne bo skupaj s Titovo vojsko zatrt zadnji hitlerjanec.«
Ne nazadnje je zgodovinska resnica, da so bili partizani, med njimi tudi slovenski partizani, ob koncu vojne del zmagovalne koalicije, ki je porazila fašizem in nacizem. Po vojni ni bilo vse prav, ni bilo vse pravično, podobno kot v drugih zavezniških državah, v katerih so se ob nemški zasedbi formirale kvizlinške strukture – bilo je veliko trpljenja, krivic, izvensodnih pobojev in zaplemb premoženja, ampak resnice o Osvobodilni fronti, narodnoosvobodilnem boju in osvoboditvi izpod jermenov okupatorja ne smemo nikoli žaliti s potvarjanjem zgodovinskih dejstev.
Dovolite mi, da končam s pesmijo pedagoginje Ane Gale, ki je pred vojno učila otroke s posebnimi potrebami v šolah v Posavju, med vojno pa je delala na Grosupljem kot terenka v Osvobodilni fronti ter aktivistka Protifašistične fronte žensk. Po kapitulaciji fašistične Italije so jo domobranci večkrat zasliševali, januarja 1944 pa so jo aretirali, ubili v gozdu in pustili nepokopano. Šele čez pet mesecev so domačini njeno truplo dostojno pokopali.
Imena, imena, imena!
Upadli obrazi,
na ramah bremena
in hajdi iz vrst v avtomobile!
Jutri morda nas bodo zdrobile
švabske težave
sam Bog naj ve kje.
Čakam z obsojenci
v vrsti pred vrati.
Ne morem jokati.
Vidim svoj piruh, ki sem ti ga dala
lani za praznike.
Nanj sem pisala:
»Velika nedelja.«
Obljubil si: »Pride!«
Ali bo res?
Kar srh me obide.
Hvala lepa.
