Ko beseda izgubi svojo čast, tudi politika izgubi svoj namen.
Ko namesto argumentov po zraku letijo žaljivke, ko se v javni razpravi meče zgodovinske kletve, se ne ruši samo dialog – razkraja se sam temelj demokracije.
Ni prvič, da je v tej državi nekdo, oblečen v poslansko obleko, zamenjal moč dejstev z močjo zmerjanja. A vsakič, ko se to zgodi, pade letvica spodobnosti še nižje. Včasih so bile ostre razprave spopad idej; danes jih prepogosto zamenjuje surova retorika, zadaj pa je vse prazno. Samo ljudje in politična stranka brez idej, brez intelekta in brez vizije so zmožni metati žaljivke sem ter tja kot kmet, ki seje novo njivo.
Le da na njivi teh gospodarjev ne more zrasti nič užitnega in nič dobrega, pač pa bodeča neža in plevel ter invazivne rastline, ki počasi zadušijo vse, kar za rast potrebuje svetlobo in dež.
Zato ni dovolj, da zmajujemo z glavo. Ni dovolj, da si mislimo svoje in zamahnemo z roko ter rečemo: ah, saj vemo, kakšni so.
Vsak volivec, vsaka volivka, vsak medij in vsaka stranka mora jasno reči: dovolj je.
Ne zato, ker bi se bali ostrih razprav, temveč zato, ker želimo, da besede spet nekaj pomenijo.
