Če bi kdaj pisala priročnik za »funkcionalno« branje komentarjev in političnih sporočil na družbenih omrežjih, bi zapisala, da je poplava primitivnih prispodob in zmerljivk (pri ženskah predvsem na račun videza s klasičnimi perzeidi: kura, krastača, psiho, prasica, bajsa, grdoba, kača….) predhodnica t.i damage control poplave zapisov vseh vpletenih politikov in »simpatizerjev«.
Z odločnim glasom in milim pogledom sporočajo, da so vedeli , »da bodo napadeni«, da so preganjana divjad v državnih gozdovih, da so edini pošteni in podobno.
A ne dajte se kar tako pretentati, glava je na vratu z namenom.
V milozvočju teh izjav se ponavljajo stalne besedne zveze in posebej iznajdeni termini za točno določen primer. Vsi in povsod to ponavljajo, da se vam bom uspešno vsadilo v glavo in oblikovalo nek čustven dražljaj (puška v koruzi, vsak dan novi davki, inkvizicija, »komonajzerji«, levuharji, skrajni levičarji, pamfleti, lažnivci…). Ni vsaka politična packarija zarota. Včasih je preprosto to, kar je – packarija.
A ne dajte se kar tako pretentati, glava je na vratu z namenom.
No, morda je prav, da veste, da ne drži povsem, da se pred kamerami »vsi kregamo, potem gremo pa na pivo in kavo«. Prav in dobro za vse je, da se pogovarjamo in sklepamo kompromise, a so taki, s katerimi pač nikoli v življenju ne bi spili kave. Pa se mi zdi pošteno, da to kar takoj pokažemo, da ni kasneje slabe volje.
Kaj slišim?! Da potem pač ne moreš biti politik?! Oooo, to pa ne drži! Lahko si malce drugačen, kam pa pridemo, če smo vsi enaki?
Oprostite za politično nekorekten zapis, a res ne želim, da na koncu rečete, da niste vedeli.
