Nagovor predsednice Državnega zbora Republike Slovenije mag. Urške Klakočar Zupančič, na sprejemu varuha človekovih pravic Republike Slovenije ob dnevu človekovih pravic.
Na današnji dan pred 77. leti je v Parizu Generalna skupščina Združenih narodov sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic. V času nastanka je predstavljala skupen ideal mednarodne skupnosti in poskus ustvarjanja temeljev človeške civilizacije, ki bo preprečil, ali vsaj dodobra omejil možnost ponovitve nepredstavljivih grozot, ki so se dogajale v drugi svetovni vojni.
Vse države članice so se takrat zavezale, da bodo v sodelovanju z Združenimi narodi pospeševale splošno in resnično spoštovanje človekovih pravic ter temeljnih svoboščin.
Človekove pravice torej niso samoumevne.
Nekaj tisočletij človeške zgodovine, vse od nastanka stalnih naselij in začetka nastajanja viška nekaterih dobrin, je zaznamoval tudi boj za človekove pravice. Te so bile pogosto teptane. Tudi v novejši zgodovini. Še pred dobrim stoletjem v državah, ki so se razglašale za demokratične, ženske niso imele volilne pravice. Le šest desetletij nazaj je v nekaterih državah tudi formalno obstajal sistem rasnega razlikovanja ali pa omejevanje združevanja glede na politično prepričanje ali svetovni nazor.
Vse to dokazuje, da smo kot mednarodna skupnost skozi zgodovino boja za človekove pravice velikokrat stopili korak nazaj, a vendarle smo prišli do točke, ko smo vsaj na deklarativni ravni spoznali, da je najpomembnejši temelj, ki ne samo da omogoča razvoj človeške civilizacije, ampak zagotavlja tudi njen dolgoročni obstoj, aktivno varovanje temeljnih človekovih pravic, navedenih v Splošni deklaraciji človekovih pravic.
Človekove pravice torej niso samoumevne. Sistemske kršitve se dogajajo tudi danes in pogosto jih spodbujajo politiki s pomočjo tako imenovanih mnenjskih vodij, ki s spodbujanjem nestrpnosti ali strahov do drugače mislečih, drugih verskih prepričanj ali ras manipulirajo z množicami zato, da si zagotovijo oblast s čim manj omejitvami. Vse to smo v ne tako davni zgodovini že doživeli. In končalo se je izjemno tragično z desetinami milijonov žrtev.
Temeljne človekove pravice nam ne dajejo le svobode, da jih branimo takrat, ko gre za naše interese.
Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin brez vsakršnega razlikovanja, zlasti glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo, premoženje, rojstvo, spolno usmerjenost ali katerokoli drugo okoliščino, je zapisano v deklaraciji.
Te besede imajo moč. Moč, ki smo jo pripravljeni vehementno braniti, ko gre za nas same ali naše bližnje. A te besede hkrati pomenijo, da je treba človekove pravice braniti tudi ko ne gre za našega prijatelja ali soseda, ampak za neznanca tam nekje daleč. Zelo skromno se odzovemo tudi na kršitve človekovih pravic, ki jih zagrešijo tisti, ki so nam po političnih kriterijih ali drugih interesih bližje. Še posebej, ko gre za verbalne napade ali žalitve na podlagi političnih stališč, verskega prepričanja ali rasne pripadnosti. Sovražni govor pa je najpogosteje le prvi korak do drugih vrst nasilja.
Dovolite mi, da ob svetovnem dnevu človekovih pravic izkoristim priložnost in izrečem tezo, ki bo najbrž za marsikoga kontroverzna. Današnje kršitve človekovih pravic v državah, ki se imajo za demokratične, ne generirajo le že omenjeni politiki in mnenjski vodje. Generira jih politični pragmatizem in neodzivanje širše skupnosti na tovrstne kršitve. Kdor molči, desetim odgovori, pravi slovenski rek, a molk v teh primerih ni zlato. Molk je navadna dvoličnost, ki kršitve človekovih pravic samo spodbuja.
Naša skupna odgovornost je, da te univerzalne pravice zagotovimo vsem. Brez izjeme.
Temeljne človekove pravice nam ne dajejo le svobode, da jih branimo takrat, ko gre za naše interese. Zavezujejo nas, da jih branimo takrat, ko gre za enake pravice drugih. Brez vsakršnega razlikovanja. Dokler le zahtevamo in uveljavljamo temeljne človekove pravice ali ustavne svoboščine, če se omejim le na našo državo, ko gre za nas same ali naše bližnje, hkrati pa pozabljamo na odgovornost, da smo jih zavezani aktivno braniti tudi za druge, se bodo poskusi sistemskih kršitev človekovih pravic ponavljali tako po svetu kot pri nas doma.
Temeljne človekove pravice so univerzalne, zapisane v deklaraciji Generalne skupščine Združenih narodov in v slovenski ustavi. Imajo eno samo omejitev: ko poskus uveljavljanja naših pravic poseže v enake pravice drugega človeškega bitja. Naša skupna odgovornost je, da te univerzalne pravice zagotovimo vsem. Brez izjeme.
