Generalni sekretar Svobode v osebnem zapisu o zlorabah javnega zdravstva.
Ko berem uvodnik Gregorja Repovža v zadnji številki Mladine in zgodbo dr. Nataše Ihan Hren, me prešine predvsem eno: kako globoko smo kot družba otopeli ob čakalnih vrstah. Koliko let smo to sprejemali kot naravno danost – skoraj kot vreme. Nekaj, na kar nimaš vpliva, kar pač je.
In potem pride nekdo, ki z integriteto in strokovnostjo pogleda podatke, ne beži od resnice in pove naravnost: čakalne dobe niso bile posledica pomanjkanja kapacitet. Niso bile posledica prezasedenosti. Bile so umetno ustvarjene. Zavestno. Na račun ljudi v bolečinah.
Ko ugotoviš, da je mogoče v istem času opraviti petkrat več posegov, se ti pred očmi razgrne celotna razsežnost tega problema – to niso več neučinkovitosti sistema. To je načrtno povzročanje človeškega trpljenja. Razmišljaš o pacientih, ki so tri leta čakali na puljenje zoba. O njihovih bolečinah, o stresu, o obupanih klicih v ambulanto.
To presega vprašanje organizacije. To presega vprašanje profesionalne etike. To je – kot je v uvodniku zapisano zelo jasno – kaznivo dejanje. In storjeno nad več sto ali celo tisoč ljudmi.
Ko v politiki govorimo o javnem zdravstvu, se pogosto znajdemo v vrtincu velikih besed in abstraktnih konceptov. A tukaj ni nič abstraktnega. Tukaj so realni ljudje. Realne bolečine. Realni zdravniki, ki večino svojega dela opravljajo predano in pogosto na robu zmogljivosti. In na drugi strani – peščica posameznikov, ki je pripravljena sistem izigrati za zasebni interes.
Čakalne dobe niso bile posledica pomanjkanja kapacitet. Niso bile posledica prezasedenosti. Bile so umetno ustvarjene. Zavestno. Na račun ljudi v bolečinah.
Kot generalni sekretar Svobode imam zato moralno dolžnost povedati jasno:
prav naš zakon o zdravstveni dejavnosti končuje dvoživkarstvo in preprečuje prav takšne zlorabe. In seveda je ta zakon tarča številnih napadov, nerazumevanja, celo namernih manipulacij. A več kot očitno se že kaže njegova resnična vrednost – ščiti paciente, javni interes in integriteto zdravniškega poklica.
Če nekdo umetno ustvarja čakalne vrste, zato da bi ustvaril poslovni model, potem ne govorimo več o zdravstvu kot javnem dobrem. Govorimo o privatizaciji preko čakalnic. Govorimo o sistemu, kjer se človeka potisne v stisko, da bi lažje sprejel zasebno rešitev. To ni pot, po kateri smemo iti.
Kakovostno javno zdravstvo mora ostati temelj slovenskega socialnega modela.
Javno zdravstvo ni tržna niša. Ni priložnost za zaslužek. Je obljuba, ki jo demokratična država da svojemu človeku: da bo dostopen, pravičen in kakovosten sistem ostal na voljo vsem, ne glede na status ali premoženje.
Svoboda bo pri obrambi te obljube ostala neomajna. Sprejeli smo zakon, ki razmejuje javno in zasebno. Preprečili smo dvoživkarstvo. In vztrajali bomo pri vseh reformah, ki bodo zdravstvo vrnile pacientu, ne interesnim skupinam.
