V prvih dnevih kampanje sem bil veliko na terenu, veliko sem se srečaval z mladimi. Opazil sem, da smo priča nekakšni dvojnosti med ljubljanskimi študenti.
V tem tednu sem obiskal študente, ki so protestno zasedali predavalnico na FDV-ju. Obiskal sem jih z namenom, da jih povprašam, kako jim lahko pomagam pri njihovem prizadevanju ter če potrebujejo kakršne koli higienske pripomočke, hrano, druge potrebščine… Začutil sem bojevito atmosfero in navdušeno spremljal, kako se študentje borijo za boljši jutri in za odpravo krivic, a ne zase, kot recimo leta 2011, ampak za druge: zavzemajo se za mir v Izraelu in pravico do samoodločbe Palestincev.
Seja zbora Študentske organizacije Univerze v Ljubljani je bila tako videti kot iz drugega sveta. Videl sem študentske funkcionarje, ki so zaprti v svoj mehurček, samovoljni in mislijo, da lahko počnejo karkoli. Svoje seje zapirajo zainteresirani javnosti, vključno z mediji. Povrh vsega ti predstavniki študentov ne želijo govoriti o ugotovitvah Računskega sodišča o nepravilni porabi javnega denarja. Namesto da bi bili vzor, se jih študentarija sramuje.
Vidim dve Sloveniji. Ena je progresivna in napredna, polna idej in zagona za prihodnost. Druga pa vidi samo sebe, ošabna ter prepričana, da lahko dela karkoli se ji zljubi.
Tako izražam svoj poklon vsem, ki so sodelovali v zasedbi FDV-ja, predstavnike v zboru ŠOU v Ljubljani pa sprašujem: veste svoj dolg do približno 40 000 študentov Univerze v Ljubljani?
Na srečo živimo v družbi, kjer si lahko ljudje sami izberemo, kakšno prihodnost bomo živeli. Študentje imate priliko vsaki dve leti izbrati svoje predstavnike v Študentski organizaciji. Državljani pa imamo takšno možnost na vsake štiri ali pet let. Sedaj je prišla priložnost, da si sami izberemo, v kakšni Evropi si želimo živeti. Pomembno je, da se združimo v skupnosti, ki se bori za boljši jutri, ne le zase, temveč za vse.
