Intervju z ministrico za digitalno preobrazbo dr. Emilijo Stojmenovo Duh.
»Digitalna pismenost je področje, ki mu žal v preteklosti niso namenjali dovolj pozornosti. Zdaj seveda ne moremo pričakovati, da bomo v dveh letih naše vlade naenkrat naredili čudeže in bomo ta trend obrnili. Področje se je zapostavljalo 30 let.«
Dr. Emilija Stojmenova Duh, ministrica za digitalno preobrazbo.
Ministrica dr. Emilija Stojmenova Duh je zanimiva sogovornica. Dodiplomski in podiplomski študij je zaključila na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani je izredna profesorica na Katedri za informacijsko-komunikacijske tehnologije. Z njo smo se pogovarjali o marsičem, začeli pa seveda z digitalno pismenostjo.
Digitalna pismenost je sestavni del celotne pismenosti človeka, kamor sodi tudi bralna pismenost, naravoslovna pismenost, funkcionalna pismenost… Kako je z digitalno pismenostjo v Sloveniji?
Digitalizacija je v celoti spremenila naša življenja, brez digitalizacije se danes preprosto nič ne zgodi. Digitalizacija je ključna sestavina v vseh postopkih, v vseh aktivnostih, ki jih imamo v vsakdanjem življenju, ne samo pri delu. Zato se tudi ta pismenost poleg funkcionalne pismenosti, spreminja, saj če želimo živeti normalno, potrebujemo tudi digitalno pismenost. Dejstvo je, da so mladi v Sloveniji pri digitalni pismenosti med slabšimi v Evropi, zato je tudi za nas izjemno pomembno, da ta trend spremenimo. Vem, da imamo težave tudi pri ostalih pismenostih. Bralno in funkcionalno pismenost ste recimo omenili, ampak te težave se pokažejo tudi na področju digitalne pismenosti, področju, ki mu žal v preteklosti niso namenjali dovolj pozornosti. Zdaj seveda ne moremo pričakovati, da bomo v dveh letih naše vlade naenkrat naredili čudeže in bomo ta trend obrnili. Področje se je zapostavljalo 30 let. Izjemno pomembno pa je, da smo sploh začeli s temi koraki, z raznimi usposabljanji, ki pa niso dovolj, saj je treba nasploh spremeniti celotno šolstvo. In to govorim od samega začetka. Od osnovne šole naprej pa potem kasneje do visokošolskega izobraževanja, da tudi pri nas dosežemo nivo digitalne pismenosti, ki ga potrebujemo – še enkrat, ne samo za delo, ampak tudi za vsakdanje življenje.
Primerov, kako postopno uvajate digitalizacijo v vsakdanje življenje, je nešteto. Verjetno smo ljudje najbolj seznanjeni z e-zdravstvom. Kako se Slovenci odzivamo na digitalizacijo našega vsakdanjika, jo sprejmemo hitro ali morda bolj počasi?
Ne samo Slovenci, ampak ljudje nasploh izhajamo iz svojih potreb. Zakaj prav pri e-Zdravstvu beležimo največ uspeha pri uporabi digitalnih storitev? Seveda je zaslužen kovid, saj smo takrat potrebovali razne certifikate in izvide in to je bil najlažji način, da jih dobimo. Takrat smo zabeležili bistveno večjo uporabo digitalnih storitev na področju zdravstva. Če pride do kakšne druge situacije, takrat zabeležimo tudi večjo uporabo drugih storitev. Recimo, ko so upravne enote stavkale, smo videli povečano uporabo storitve e- Samonaročanje, tako da vedno izhajamo iz potreb ljudi. Koliko smo Slovenci dojemljivi za digitalizacijo je spet odvisno od same digitalne pismenosti in od tega, kako tudi sicer funkcioniramo. Če smo bolj naklonjeni temu, da uporabljamo digitalna orodja, digitalne tehnologije, potem so nam tudi digitalne javne storitve bližje, če pa se nekdo nikoli ni soočal s tem svetom, ni sodeloval recimo v tem svetu, potem je tudi malo težje, navadno vse do trenutka, dokler se takšna potreba ne pojavi. Tak primer je recimo tudi e-Uprava v času kovida. Če si želel prijaviti prebivališče, je bilo potrebnih samo nekaj klikov in si lahko to nemudoma uredil preko spleta. Slovenci smo pri uporabi digitalnih javnih storitev približno nekje v povprečju v Evropi. Nismo med najboljšimi, tako kot so recimo nekatere skandinavske države, nismo pa tudi med najslabšimi, pa tudi po številu digitalnih javnih storitev, ki jih imamo na voljo, je Slovenija ponovno nekje v sredini. Sem pa zelo vesela, da smo v zadnjem letu opazili napredek – v primerjavi z lanskim letom je na voljo za približno osem odstotkov več javnih digitalnih storitev. Naš cilj je in ostaja zelo jasen – da bodo do leta 2030 ključne digitalne javne storitve na voljo tudi digitalno. Danes imamo približno 80 odstotkov teh storitev že na voljo, zato verjamem, da bomo ta cilj tudi dosegli.
Zanimiv primer bližanja e-Uprave ljudem je komunikacijska akcija vašega ministrstva, ko ste po vsej Sloveniji vzpostavili digi info točke, ki dejansko ponujajo nasvet iz prve roke – človeka za mizo, ki nekomu, ki ima mogoče strah pred tem ali ki ga kaj zanima, pojasni vse in ga pelje dejansko korak po koraku čez postopek. Kako uspešne so?
Primere digi info točk smo najprej spoznali na Japonskem. Tudi Japonska se sooča s starajočim se prebivalstvom, tudi pri njih vidimo, da nimajo dovolj delovne sile, zato si z digitalnimi javnimi storitvami preprosto pomagajo. To dobro prakso smo želeli prenesti tudi v Slovenijo in sem zelo vesela, da se je ta ukrep tudi prijel. Ljudje so prepoznali potencial v tem ukrepu in mi smo si v prvem letu zadali cilje, koliko obiska pričakujemo. Ugotavljamo, da smo že zdaj, nekaj mesecev pred iztekom projekta, dosegli ta cilj. Naše info točke je obiskalo že približno 60 tisoč ljudi. Kar me pa še bolj veseli, je to, da zaznavamo povečano uporabo digitalnih javnih storitev tako na e-Upravi kot na SPOT točkah in verjamem, da je eden od razlogov prav uvedba digi info točk. Še enkrat bom povedala, da zato, ker imamo slabšo digitalno pismenost, obstaja nek strah pred uporabo digitalnih javnih storitev. Mi lahko usposabljamo ljudi, kar tudi delamo, ampak vseeno želimo omogočiti tudi neko podporo, če kdo še zmeraj ni čisto prepričan, da gre in da mu človek v živo pomaga. Prvič, mogoče drugič, nato pa tudi že sam samostojno opravi kakšno storitev ob tem, da ima nekoga zraven, da se počuti bolj udobno, da ve, da ne more iti nič narobe in da od tukaj naprej lahko povsem samostojno uporablja digitalne javne storitve.
Ampak verjetno samo vaše ministrstvo lahko stori bore malo, če pri tem ne sodeluje kup drugih ministrstev, inštitucij in tako naprej. Mora biti torej tudi družbena klima naklonjena digitalizaciji?
To je ključni izziv, ki ga imamo na ministrstvu za digitalno preobrazbo. Namreč kar koli na tem področju v državi ne funkcionira, pa ne govorim samo v državni upravi, ampak nasploh tudi v zasebnem sektorju, smo dežurni krivec za vse. Gre pa za izjemno horizontalno področje. Mi seveda zagotavljamo nekatere centralizirane storitve, ampak potem obstajajo tako imenovane sektorsko specifične storitve in če na drugi strani ni interesa določenega resorja, zavoda in podobno, potem mi preprosto nimamo mehanizmov, da bi kogarkoli prisilili, da uvede nekatere postopke, da digitalizira določene procese, še manj pa lahko recimo naredimo v zasebnem sektorju. Kar lahko naredimo je, da pripravimo ustrezno zakonodajo. V Sloveniji smo zaznali, da obstaja nek manko, torej da sploh ni sistemskega zakona za digitalizacijo, zato smo tudi pristopili k pripravi krovnega zakona o digitalizaciji. Izhodišča za ta zakon so že bila koalicijsko potrjena, tako da zdaj gremo naprej tudi pri oblikovanju konkretnih členov. Verjamem, da bomo v Sloveniji potem, ko bomo sprejeli ta zakon na vladi in potem še v državnem zboru, končno imeli sistemski zakon, ki nam bo dal vse podlage, da lahko dosežemo cilje, ki smo si jih zastavili na vseh področjih, ne samo v državni upravi, ampak tudi v gospodarstvu in predvsem v družbi nasploh.
Gospodarska zbornica je zelo dramatično povedala, da je slovensko gospodarstvo zelo šibko na področju digitalizacije, da pada pri vseh kazalnikih. Kaj menite o tem?
Najprej ne drži, da slovensko gospodarstvo pada pri vseh kazalnikih. Kazalniki so zelo konkretni, številke so zelo jasne in tudi metodologijo je potrebno poznati. Tudi Evropska komisija jasno sporoča, da število podjetij, ki so digitalizirana, ni manjše kot v preteklosti. Je pa dejstvo, da države članice vlagajo različno veliko sredstev, izvajajo različne ukrepe, ampak naše gospodarstvo je v zelo dobri formi. Zelo dobri smo recimo pri določenih tehnologijah, kot je umetna inteligenca. Po odstotku podjetij, ki v Sloveniji uporablja umetno inteligenco, je Slovenija na osmem mestu v Evropi. Tako da to, da je Slovenija slaba, absolutno ne drži. Gospodarska zbornica prihaja s podatki o tem, kako slabi smo na področju podatkovne analitike. Pozabijo pa omeniti, da imamo letos prvič sploh podatek o tem, koliko podjetij uporablja podatkovno analitiko, tako da tega podatka nimamo s čim primerjati. Tudi Evropska komisija zelo jasno zapiše, da je Slovenija naredila opazen napredek na področjih e-Uprave, na področju e-Zdravstva, na področju elektronskih komunikacij, pri pokrivanju s 5G omrežjem in kar je izjemno pomembno, na frekvenčnih pasovih od 3,4 do 3,8 gigaherzov, ki so ključni za uvedbo novih tehnologij. Poleg tega Gospodarska zbornica tudi pozabi omeniti, da imamo v Sloveniji sprejete strategije. Naše ministrstvo je pristojno za strategijo Digitalna Slovenija 2030. Gospodarska zbornica je sodelovala pri pripravi strategije. Imamo tudi nacionalni načrt, kjer je ponovno sodelovala Gospodarska zbornica, pa še marsikatera druga organizacija. Tam smo si določili tako cilje kot tudi ukrepe, ki jih bomo financirali. Iluzorno pa je, da se samo od države pričakuje, da bo pomagala gospodarstvu v času gospodarske rasti. Tukaj morajo tudi podjetja poskrbeti za to, da bodo sama vlagala, še posebej, če imajo gospodarsko rast. Nenazadnje imamo v Sloveniji tudi strategijo o digitalizaciji gospodarstva, to strategijo je pripravilo resorno ministrstvo, to je ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport, tudi tam so določeni tako cilji kot ukrepi, kako bodo dosegali te cilje. Prepričana sem, da kolegi na ministrstvu za gospodarstvo , ko pripravljajo svoje ukrepe, tudi ustrezno planirajo, kako bodo ti ukrepi pomagali pri doseganju kazalnikov. Tako da – ta drama, kako smo mi zdaj naenkrat najslabši in da nam gre vse narobe, je preprosto neumestna. Tudi recimo na področju strokovnjakov za IKT je podobno – da se zdaj očita vladi, ki je začela z delom leta 2022, da naenkrat ni zagotovila dovolj IKT strokovnjakov, je smešno. Saj vendar vemo, koliko časa traja, da izobrazimo IKT strokovnjake. Samo študij traja 5 let, tako da se preprosto časovno ne izide, saj nismo imeli kdaj usposobiti teh strokovnjakov. Je pa tudi dejstvo, da IKT strokovnjaki lahko delajo kjerkoli po svetu in to lahko tudi pomeni, da naši IKT strokovnjaki v Sloveniji delajo za tuja podjetja, kar je točno to, kar se dogaja na tem področju. Seveda imamo manko in tudi z vlado zdaj iščemo ukrepe, na kakšen način bi zagotovili še več strokovnjakov s tega področja, nedolgo nazaj smo omenili tudi digitalne nomade. Ne smemo pa pozabiti, da to, da nam primanjkuje IKT strokovnjakov preprosto pomeni, da imamo v Sloveniji veliko potrebo po IKT strokovnjakih zato, ker imamo na tem področju toliko uspešnih podjetij, kar mene izjemno veseli. Ni pa ta vlada v nobenem primeru odgovorna za pomanjkanje IKT strokovnjakov. To je problem, ki bi ga morali naslavljati še pred mojim rojstvom, pa ga niso in zato smo zdaj tam, kjer smo. Tako da sama ne bom prevzela odgovornosti za to, ker nekdo v preteklosti ni opravil svojega dela, ni ustrezno pripravil šolskega sistema, in da danes nimamo usposobljenih IKT strokovnjakov, ki jih podjetja potrebujejo.
In zdaj sva seveda tudi pri računalnikih. Če se vrneva čisto na začetek zgodbe, zakaj je vaše ministrstvo kupilo te računalnike? Komu so bili pravzaprav namenjeni?
Takoj, ko sem postala ministrica, sem javno povedala, izjave so bile po vseh medijih, da bomo ukinili digitalne bone, ker digitalni boni v nobenem primeru ne bodo pomagali ne k digitalni vključenosti, ne k digitalni pismenosti in da bomo namesto tega vzpostavili sklad za izposojo računalniške opreme. Digitalne bone, za katere je bilo porabljeno 29 milijonov evrov, so dobili vsi. Dobili so jih otroci premožnih staršev, dobili so jih otroci, ki si tudi za 150 evrov niso mogli privoščiti računalnika, ker računalnik stane več kot 150 evrov. In predvsem je večina tega denarja šla za nakup slušalk, kar nima nobene zveze z digitalizacijo. Takrat smo mi zelo jasno predstavili, kaj bomo naredili, da bomo dvignili digitalno pismenost in povečali digitalno vključenost. Digitalna vključenost pomeni dostop do interneta, dostop do znanja in dostop do računalniške opreme. In vse to tudi izvajamo. Da bi lahko ustrezno izpolnili vse te cilje, ki smo si jih zastavili, smo že leta 2022 planirali sredstva za nakup opreme v ta sklad, ki ga bomo vzpostavili in ki smo ga tudi najavili. Sprejeli smo zakon, točno smo določili prioritetne skupine, v zakonu je jasno napisano, do kdaj mora biti vzpostavljen sklad, to je najkasneje do 1. 1. 2024. Če mi ne bi nabavili te opreme, teh prenosnikov, bi imeli vzpostavljen sklad, ne bi pa imeli kaj za deliti in torej sploh ne bi mogli izvajati tega ukrepa. Imeli smo zakonsko podlago, imeli smo sredstva, zagotovljena v proračunu. Šli smo v postopek javnega naročanja, vse postopke smo izpeljali zakonito, transparentno, javno, vse je na voljo na portalu za javna naročila. Opremo smo zagotovili, sklad lahko torej deluje. Ko je sklad 1. 1. 2024 začel delovati, je bila oprema zagotovljena. Kaj se je zdaj vmes zgodilo? Bilo je preveč upravičencev, ker smo imeli tako otroke iz socialno ogroženih družin, tako upokojence, invalide in tako naprej in je obstajala skrb, da bo naenkrat prišlo preveč vlog in da jih sklad ne bo mogel pravočasno obdelati in zaradi tega upravičenci ne bodo pravočasno dobili te opreme. Zato smo se z ostalimi resorji dogovorili, da bomo postopek optimizirali na način, da najprej dobijo računalnike tisti, ki so najbolj socialno ogroženi, ker sicer ti vedno izpadejo iz igre, ker ne dobijo pravočasno informacij in jih vsi ostali prehitijo. Točno smo dorekli, da bodo v letu 2024 in v letu 2025 prvi na vrsti otroci iz socialno najbolj ogroženih družin, potem pa pridejo še vsi ostali upravičenci, skladno z zakonom, ki smo ga sprejeli. Danes mi samo izvajamo to, kar je napisano v zakonu. V prvi skupini so otroci iz prvega dohodkovnega razreda. To so najbolj šibke družine. V tej skupini je 9.000 upravičencev in mi preprosto nismo mogli razdeliti 10 tisoč računalnikov 9 tisočim upravičencem. Računalnikov je več, kot je upravičencev v tej prvi skupini. V zakonu je jasno napisano, da si pozivi sledijo zato, ker ne gre za enkraten ukrep, ampak gre za sklad, kjer socialno šibkejši lahko pridejo do računalniške opreme. V tem skladu se bo enostavno zagotavljala tudi ta oprema. Zdaj so na vrsti otroci iz drugega dohodkovnega razreda, če oprema ostane oziroma se doda nova oprema, pridejo iz tretjega dohodkovnega razreda in tako naprej. Gre za en zelo organiziran način deljenja računalniške opreme ljudem, ki jo najbolj potrebujejo.
Se nekdo iz prvega dohodkovnega razreda, potem ko je poziv za tretji dohodkovni razred v teku, še vedno lahko prijavi, če se prvič ni?
Seveda. Vedno začnemo s prvim dohodkovnem razredom in damo najprej priložnost ljudem v tem razredu, to pa zato, da jih nihče ne prehiti, potem pa vsakič dvigujemo dohodkovne razrede. To pomeni, da se ostali iz nižjih dohodkovnih še zmeraj lahko prijavijo. Preprosto se nam zdi prav, da najprej damo prednost nižjim dohodkovnim razredom.
Kako boste preživeli poletje? Si boste vzeli kaj oddiha?
Poletje bom preživela z ljudmi, ki jih imam najraje, se pravi z mojo družino. Zagotovo bomo nekaj časa namenili tudi oddihu ob morju.
Boste vzeli kakšno knjigo s seboj?
Knjige berem vedno. Vsi, ki me dobro poznajo, vedo, da ne morem zaspati, če ne preberem vsaj nekaj strani na dan, tako da knjige berem čez celo leto.
Kakšno priporočate?
Pred kratkim sem prebrala Kaj prestajaš in je odlična knjiga. Potem priporočam tudi The Art of War. Zelo stara knjiga. Tisti, ki jo poznajo, vedo, zakaj jim bo še kako koristila v naslednjem obdobju. Veliko jih je, tudi s področja znanstvene fantastike, knjige obožujem. Tukaj bi lahko do jutri nadaljevala….
