Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v intervjuju za tednik Mladina o sovražnem govoru, komunikaciji v državnem zboru ter o tem, kako se sooča z zahtevnim poklicem in ostaja zvesta sebi, saj veliko stvari počne nespremenjeno.
»Kritičnost mora biti, a je treba pri tej kritiki paziti, da se ne ponižuje. Ker to pušča na nas posledice. Morda lahko dobiš tršo kožo, ampak ljudje okoli tebe, tvoji bližni, še naprej trpijo,« je poudarila predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič.
Kritičnost mora biti, a je treba pri tej kritiki paziti, da se ne ponižuje. Ker to pušča na nas posledice. Morda lahko dobiš tršo kožo, ampak ljudje okoli tebe, tvoji bližni, še naprej trpijo.
Na porast sovražnega govora smo v Svobodi opozarjali že tekom kampanje pred evropskimi volitvami in referendumi. Prav iz tega razloga smo se v stranki tudi odločili, da se ne bomo udeleževali soočenj v medijih, katerih glavni namen je širjenje in podpihovanje sovraštva ter strahu: »Govorim o novičarskih potralih, katerih namen je deskriditirati, blatiti in širiti laži in ki jih praviloma obvladujejo politične stranke.«
Govorim o novičarskih potralih, katerih namen je deskriditirati, blatiti in širiti laži in ki jih praviloma obvladujejo politične stranke.
Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je v intervjuju govorila tudi o tem, kaj pomeni razvitost, ženskah v politiki, o tem, kako se sooča z zahtevnim poklicem in o svojih razlogih za vstop v politiko: »Ni bila moja želja sedeti na stolu, na keterem sedim danes, čeprav obenem ne bom rekla, da si nisem želela videti sprememb v politiki. Dr. Robertu Golobu sem na začetku pogovorov izrectno povedala, da v stranko prihajam z nekim, recimo temu, moralnim kapitalom, ki ga želim investirati v to, da se nekaj v državi spremeni.«
Ni bila moja želja sedeti na stolu, na keterem sedim danes, čeprav obenem ne bom rekla, da si nisem želela videti sprememb v politiki.
Tudi sedaj, ko že dve leti vodi državni zbor, pa ostaja zvesta sebi: »Še vedno živim tako, kot sem živela prej. Še vedno hodim v iste trgovine, sama nakupujem, doma sama pospravljam, moj odnos do otrok je ostal enak.« Služba v državnem zboru pa ji, kot pravi sama, omogoča, da doseže pozitivne spremembe v družbi: »To je tisti občutek izpopolnitve, ko veš, da si naredil nekaj zares dobrega za ljudi. In seveda, ko komu stisneš roko in ti pove kaj lepega. To ti da tisti občutek, da si vendarle koristen. Da tisto, kar delamo, dejansko ima nek smisel. Kot politik imaš svoj občutek, da lahko nekaj spremeniš. Redno se srečujem recimo s predsedniki parlamentov evropskih držav. Pogosto sem tam edina, ki opozarja na otroško pokopališče v Gazi, edina sem, ki vprašam, kdaj se bomo začeli pogovarjati o miru v Ukrajini. Imam svoj glas.«
Še vedno živim tako, kot sem živela prej. Še vedno hodim v iste trgovine, sama nakupujem, doma sama pospravljam, moj odnos do otrok je ostal enak.
Celoten intervju si lahko preberete v posebni poletni številki Mladine.
