Dogajanje v Srbiji me navdaja z upanjem. Predvsem zaradi mladih, zaradi študentov, ki so se z vztrajnostjo in pogumom zavzeli za drugačno prihodnost svoje države. Pokazali so, da so spremembe mogoče tudi v družbi, v kateri se oblast zdi nedotakljiva.
Njihova zmaga pomeni več kot le volilni uspeh. Gre za zmago ideje, da lahko ljudje od oblasti zahtevajo odgovornost. Da imajo pravico razmišljati s svojo glavo. Da lahko mirno, dostojanstveno in vztrajno spreminjajo družbo, v kateri živijo.
Njihova zmaga pomeni več kot le volilni uspeh.
V tem prepoznavam bistvo evropske ideje, ki temelji na spoznanju, da prihodnosti ne moremo graditi na strahu, podrejanju in delitvah, temveč na svobodi, sodelovanju, vključevanju in spoštovanju človekovega dostojanstva.
Včerajšnje dogajanje v Srbiji je znova potrdilo, da demokracija ni samoumevna. Zanjo se odločamo vsak dan: oblast s tem, da spoštuje svoje omejitve, državljani pa s tem, da od oblasti zahtevajo odgovornost.
V zadnjih tednih se tudi v Sloveniji odpirajo konkretna vprašanja o mejah oblasti in neodvisnosti institucij. Kakšen odnos imamo do sodstva, kadar njegove odločitve komu niso všeč? Kaj pomeni neodvisnost tožilstva? Kje je meja med zagotavljanjem varnosti in političnim vplivom na policijo? Kako razumemo vlogo nevladnih organizacij, šolstva in medijev v svobodni družbi?
Vsa ta vprašanja imajo skupno izhodišče: oblast mora biti omejena, nadzorovana in odgovorna. Neodvisnost institucij je pomembna prav takrat, ko postane za politiko neprijetna.
Posebej me skrbi, kadar politično razpravo o teh institucijah nadomesti želja po njihovem obvladovanju. Kadar se kritika spremeni v osebne napade, strokovna avtonomija pa se podredi politični lojalnosti.
Posebej me skrbi, kadar politično razpravo o teh institucijah nadomesti želja po njihovem obvladovanju.
Tudi razprave o praznikih in zgodovinskem spominu razkrivajo, kako različno lahko razumemo svojo skupno preteklost. Sam verjamem, da zrela družba zmore živeti z različnimi pogledi in da zna spoštovati tudi tiste, ki razmišljajo drugače. Moč zrele družbe se kaže v odprtem dialogu, ne pa v izključevanju.
Zavedati pa se moramo še nečesa. Pravica javnosti do odgovorov je sestavni del demokracije. Enako pomembna pa je odgovornost vseh, ki v javnem prostoru izrekajo obtožbe. V politični razpravi mora biti prostor za ostro kritiko, pri tem pa moramo jasno razlikovati med dejstvi, domnevami in političnimi interpretacijami.
Tudi parlamentarne preiskave imajo v demokraciji pomembno mesto. Njihov namen je ugotavljanje dejstev in nadzor nad oblastjo. Pri obeh preiskavah, ki sta bili v petek odrejeni na zahtevo opozicije, bo zato bistveno, da bosta potekali pregledno in spoštljivo do vseh vpletenih ter da bodo njune ugotovitve temeljile na dokazih.
Ob vsem tem se vračam k prizorom iz Srbije. K mladim ljudem, ki so se odločili, da bodo prihodnost svoje države vzeli v svoje roke.
Tudi na Češkem so ljudje stopili na ulice v podporo neodvisnosti javnih medijev. Njihov protest opozarja na nekaj, kar pogosto razumemo šele takrat, ko je ogroženo: javni mediji so skupni prostor družbe, v katerem morajo imeti svoje mesto različna mnenja, tudi tista, ki so kritična do oblasti.
V Sloveniji smo 11. oktobra na referendumu o RTV znova odgovarjali na vprašanje, kakšno javno radiotelevizijo želimo. Razprava o njenem financiranju je neločljivo povezana z vprašanjem njene neodvisnosti. Gre za pravico javnosti do verodostojnih informacij in kulturno raznolikih vsebin ter za neodvisno novinarstvo.
Pred nami je tudi referendum o interventnem zakonu, ki bo potekal 6. decembra. Zakon moramo presojati po tem, kaj dejansko spreminja, kako vpliva na življenje ljudi in ali spoštuje širša načela pravne države. Prav zato potrebujemo resno javno razpravo, v kateri bodo ljudje lahko slišali argumente, preverili dejstva in oblikovali lastno presojo.
Ob takšnih trenutkih pogosto razmišljam o naši osamosvojitvi. Tudi sam sem bil takrat mlad idealist. Spomnim se, kako sem takrat čutil, da lahko tudi sam prispevam k nečemu veliko večjemu od sebe. Da prihodnost države pripada ljudem, ki v njej živijo.
Občutek, da lahko prispevam k skupni prihodnosti, me spremlja tudi danes.
Včasih se zdi, da je posameznik v primerjavi z državnimi institucijami, političnimi strankami in velikimi sistemi majhen. Toda zgodovina nas vedno znova uči, da se pomembne družbene spremembe pogosto začnejo prav pri posameznikih: pri ljudeh, ki zastavljajo vprašanja in zahtevajo odgovore, pri mladih, ki si upajo zamišljati drugačno prihodnost.
Demokracija je v svojem bistvu zaupanje v ljudi. V njihovo sposobnost, da razmišljajo, presojajo, sodelujejo in prevzemajo odgovornost.
Demokracija je v svojem bistvu zaupanje v ljudi. V njihovo sposobnost, da razmišljajo, presojajo, sodelujejo in prevzemajo odgovornost.
In morda je prav to najpomembnejše sporočilo današnjega časa.
Prihodnost ni nekaj, kar se nam preprosto zgodi, temveč nastaja iz naših vsakodnevnih odločitev, iz poguma, da spregovorimo, iz pripravljenosti, da prisluhnemo, in iz odgovornosti, ki jo čutimo drug do drugega.
Srbski študenti so nas spomnili, kako velika moč se skriva v tej odgovornosti.
Srbski študenti so nas spomnili, kako velika moč se skriva v tej odgovornosti.
Naša naloga pa je, da se tega spomnimo tudi sami. Kajti demokracija je živa toliko, kolikor jo živimo ljudje.
