Zoran Stevanović je dvakrat glasoval proti dnevnemu redu sej, ki ju je sam sklical, in sodeloval pri preprečitvi parlamentarnih preiskav, ki jih je zahtevala tretjina poslancev. Predsednik Državnega zbora s takšnim ravnanjem ne izgubi le politične verodostojnosti. Izgubi zaupanje, brez katerega svoje funkcije ne more več opravljati.
Zoran Stevanović je dvakrat glasoval proti dnevnemu redu sej, ki ju je sam sklical, in sodeloval pri preprečitvi parlamentarnih preiskav, ki jih je zahtevala tretjina poslancev.
Poslanska skupina Svoboda je skupaj s poslanskima skupinama Socialnih demokratov in Levice vložila predlog za razrešitev predsednika Državnega zbora Zorana Stevanovića. Razlog ni politično nestrinjanje z njegovimi stališči ali pripadnostjo. Razlog je njegovo ravnanje na čelu osrednje predstavniške ustanove v državi.
Predsednik Državnega zbora je 30. junija in 10. julija sklical izredni seji, na katerih bi moral parlament odrediti dve parlamentarni preiskavi. Zahtevala ju je tretjina poslank in poslancev. Nato je obakrat glasoval proti dnevnemu redu sej, ki ju je sam sklical. Ker dnevni red ni bil potrjen, sta bili seji končani, preiskavi pa preprečeni.
Predsednik Državnega zbora je 30. junija in 10. julija sklical izredni seji, na katerih bi moral parlament odrediti dve parlamentarni preiskavi. Zahtevala ju je tretjina poslank in poslancev.
Enkratno ravnanje bi bilo mogoče razlagati kot napačno presojo. Ko se enak postopek ponovi, razlaga o naključju izgubi prepričljivost. Zoran Stevanović je imel po prvem glasovanju dovolj časa, da se seznani z ustavnimi pomisleki in razume posledice svojega glasu. Drugič je ravnal enako.
Prav zato je zrel za razrešitev.
Ustava parlamentu nalaga dolžnost
V 93. členu Ustave je zapisano, da mora Državni zbor odrediti parlamentarno preiskavo, kadar jo zahteva tretjina poslancev. Pri tej določbi ni prostora za politično izbiro parlamentarne večine. Beseda »mora« pomeni obveznost.
V 93. členu Ustave je zapisano, da mora Državni zbor odrediti parlamentarno preiskavo, kadar jo zahteva tretjina poslancev.
Večina ne more ustavne dolžnosti izničiti tako, da glasuje proti dnevnemu redu in s tem prepreči že samo obravnavo. Rezultata, ki ga Ustava ne dopušča neposredno, ni dopustno doseči po proceduralnem ovinku.
Na nujni seji Komisije za poslovnik so o tem spregovorili ustavnopravni strokovnjaki različnih pogledov. Dr. Ciril Ribičič in dr. Miro Cerar sta opozorila na meje poslanske svobode pri spoštovanju ustavnega reda. Njuni oceni sta pritrdila dr. Matej Avbelj in dr. Albin Igličar. Vsi so prišli do istega bistvenega sklepa: Državni zbor je s preprečitvijo zahtevanih parlamentarnih preiskav kršil jasno ustavno in poslovniško določbo.
Na nujni seji Komisije za poslovnik so o tem spregovorili ustavnopravni strokovnjaki različnih pogledov.
Tako široko soglasje pravne stroke je redko. Še posebej zgovorno je, ker ne izhaja iz skupne politične pripadnosti, pač pa iz razumevanja ustavnega reda in vloge parlamenta.
Sejo je sklical, nato pa jo pomagal pokopati
Stevanović svojo obrambo gradi na trditvi, da je svojo dolžnost izpolnil že s sklicem sej. Takšno razumevanje funkcije predsednika Državnega zbora je preozko.
Stevanović svojo obrambo gradi na trditvi, da je svojo dolžnost izpolnil že s sklicem sej.
Sklic seje nima vrednosti sam zase. Namenjen je temu, da se ustavna pravica lahko uresniči. Če predsednik parlamenta sejo skliče, nato pa z lastnim glasom prispeva k temu, da je končana še pred vsebinsko obravnavo, je svojo dolžnost izpolnil le navidezno.
Predsednik Državnega zbora ni tehnični podpisnik vabil in sklicev. Odgovoren je za nepristransko delovanje parlamenta ter za varovanje pravic vseh poslank in poslancev. Ta
Predsednik Državnega zbora ni tehnični podpisnik vabil in sklicev.
odgovornost postane najpomembnejša takrat, ko parlamentarna večina poseže v pravice manjšine.
Obe funkciji, ki ju opravlja Zoran Stevanović, sta se v ključnem trenutku zlili v eno. Kot predsednik stranke Resni.ca je želel pokazati politično pripadnost. Kot predsednik Državnega zbora bi moral varovati institucijo in ustavni položaj opozicije. Izbral je prvo vlogo.
Njegov glas ni bil potreben
Stevanović je v javnem nastopu priznal, da bi dnevni red padel tudi brez glasov njegove stranke. Njegov glas torej ni odločal o izidu.
Prav ta okoliščina razkrije politično težo njegove odločitve. Ni glasoval zaradi položaja, v katerem bi njegov glas preprečil drugačen rezultat. Glasoval je, ker se je želel postaviti na stran parlamentarne večine, ki je ustavno pravico opozicije preprečila po proceduralni poti.
Glasoval je, ker se je želel postaviti na stran parlamentarne večine, ki je ustavno pravico opozicije preprečila po proceduralni poti.
Predsedniku parlamenta ni treba pri vsakem glasovanju ostati brez stališča. Od njega pa se pričakuje, da razume, kdaj njegov glas presega običajno politično odločanje in poseže v samo delovanje ustanove, ki jo vodi.
V tem primeru je bila meja jasna. Na eni strani je bila politična korist večine, na drugi je bila pravica tretjine poslancev, ki jo Ustava izrecno varuje. Stevanović je izbral stran večine.
Na eni strani je bila politična korist večine, na drugi je bila pravica tretjine poslancev, ki jo Ustava izrecno varuje. Stevanović je izbral stran večine.
Svobodni poslanski mandat ni dovoljenje za kršenje Ustave
Predsednik Državnega zbora svoje ravnanje utemeljuje tudi s svobodnim poslanskim mandatom. Poslanke in poslanci res niso vezani na navodila. Glasujejo po svoji vesti, njihova politična presoja pa je široka.
Predsednik Državnega zbora svoje ravnanje utemeljuje tudi s svobodnim poslanskim mandatom.
Nobena poslanska svoboda ne sega nad Ustavo.
Svobodni mandat poslanca varuje pred pritiski in ukazi, ne daje mu pravice, da z glasovanjem izniči določbo, ki Državnemu zboru nalaga jasno dolžnost. Še manj lahko takšno razlago uporabi predsednik parlamenta, ki ima poleg poslanskega mandata posebno institucionalno odgovornost.
Ko poslanci parlamentarne večine in stranke Resni.ca dvakrat glasujejo povsem enako, težko govorimo o množici neodvisnih presoj. Vidimo usklajeno politično odločitev, katere posledica je bila preprečitev nadzora nad oblastjo.
Vsebinski izgovor ne zdrži
Stevanović je glasovanje proti dnevnemu redu pojasnjeval tudi z zahtevo, da bi morala preiskava financiranja zajeti vse politične stranke. Predlagana preiskava je vključevala tudi Gibanje Svoboda. Zajemala bi enako časovno obdobje in enaka vprašanja kakor pri drugih strankah.
Stevanović je glasovanje proti dnevnemu redu pojasnjeval tudi z zahtevo, da bi morala preiskava financiranja zajeti vse politične stranke.
Predlagatelji so besedilo uskladili z Zakonodajno pravno službo ter vanj vključili pripombe, ki so prišle iz koalicijskih vrst. Ko je bila v obseg preiskave vključena tudi Svoboda, je Stevanović vseeno glasoval proti.
S tem je njegov argument izgubil vsebinsko podlago. Ovira ni bil obseg preiskave, ovira je postala preiskava sama.
Parlamentarna preiskava ni kazen in ne pomeni vnaprejšnje sodbe, je orodje demokratičnega nadzora. Kdor javno zagotavlja, da nima česa skrivati, bi moral omogočiti, da institucije svoje delo opravijo.
Parlamentarna preiskava ni kazen in ne pomeni vnaprejšnje sodbe, je orodje demokratičnega nadzora.
O razpravi o Ustavi so razpravljali brez njega
Vodstvo Državnega zbora in predstavniki koalicije so bili vabljeni na nujno sejo Komisije za poslovnik, kjer so ustavnopravni strokovnjaki obravnavali tudi njihovo vlogo pri spornem ravnanju. Zoran Stevanović se seje ni udeležil. Na njej ni bilo niti drugih ključnih predstavnikov oblasti.
Odsotnost sama po sebi ne odloča o ustavnosti, veliko pa pove o odnosu do odgovornosti.
Odsotnost sama po sebi ne odloča o ustavnosti, veliko pa pove o odnosu do odgovornosti.
Kdor je prepričan, da je ravnal pravilno, svoje argumente predstavi tam, kjer se o njih strokovno razpravlja, posluša nasprotna stališča in nanje odgovori. Bojkot razprave ne odpravi očitkov, le okrepi vtis, da se jim vodstvo parlamenta ne želi vsebinsko izpostaviti.
Še bolj neprimerno je vnaprejšnje napovedovanje, kako naj bi odločilo Ustavno sodišče. Predsednik zakonodajne veje oblasti odločitev sodišča ne razglaša vnaprej. Počaka nanjo in jo spoštuje.
Še bolj neprimerno je vnaprejšnje napovedovanje, kako naj bi odločilo Ustavno sodišče.
Parlamentarna večina ni lastnica parlamenta
Na preprečevanje parlamentarnih preiskav se je odzvala tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Opozorila je, da večina z zlorabo predpisov ne sme izničiti ustavne pravice opozicijskih poslancev. Nadzor nad oblastjo je označila za del sistema zavor in ravnovesij, preprečevanje razprave po proceduralni poti pa za oviro ustavno določenim demokratičnim procesom.
Opozorila je, da večina z zlorabo predpisov ne sme izničiti ustavne pravice opozicijskih poslancev.
Parlamentarna večina ima pravico sprejemati zakone in izvajati svoj politični program, nima pa pravice ukiniti nadzornih mehanizmov, ker so zanjo neprijetni.
Pravice opozicije niso usluga trenutne oblasti. Vgrajene so v demokratični red, ker preprečujejo, da bi večina svojo številčno moč spremenila v neomejeno oblast. Danes te pravice varujejo Svobodo in njene opozicijske partnerje. V nekem prihodnjem mandatu bodo morda varovale stranke, ki danes sestavljajo večino.
V nekem prihodnjem mandatu bodo morda varovale stranke, ki danes sestavljajo večino.
Kdor ta standard ruši, ne škoduje le sedanji opoziciji. Slabi parlament za vse, ki bodo v njem delovali pozneje.
Zaupanje v funkcijo je izgubljeno
Predsednik Državnega zbora mora uživati zaupanje, da bo svojo funkcijo opravljal nepristransko tudi takrat, ko so politični interesi njegove stranke drugačni od institucionalne dolžnosti.
Zoran Stevanović je imel dve priložnosti, da to odgovornost pokaže. Dvakrat je ravnal nasprotno. Seji je sklical, nato pa je pomagal preprečiti njun namen. Svoj glas je uporabil za podporo večini, čeprav za končni izid sploh ni bil potreben. Po prvem primeru je bil opozorjen na ustavnopravne posledice, nato je enako ravnanje ponovil.
Zoran Stevanović je imel dve priložnosti, da to odgovornost pokaže.
Predlog za njegovo razrešitev zato ni osebni obračun in ni napad na stranko Resni.ca, ampak je odgovor na vprašanje, ali sme predsednik Državnega zbora sodelovati pri izvotlitvi pravic, ki jih mora po svoji funkciji varovati.
Odgovor mora biti jasen.
Kdor funkcijo predsednika parlamenta uporablja kot podaljšek strankarske politike, je ne more več verodostojno opravljati. Kdor dvakrat sodeluje pri kršitvi ustavne pravice opozicije, je izgubil potrebno zaupanje.
Kdor ne razume, da predsednik Državnega zbora odgovarja celotnemu parlamentu, je zrel za razrešitev.
