Res neverjetno, kako hitro je Marko Lotrič napredoval. Predsednik Državnega sveta očitno ne želi več biti le predsednik Državnega sveta, ampak bi rad razlagal še Poslovnik Državnega zbora in določal, kaj smejo in česa ne smejo obravnavati njegova delovna telesa. Kot da ni dovolj, da vodi institucijo, ki ji Ustava in zakon določata jasno vlogo, zdaj bi očitno odločal še v imenu celotnega parlamenta. Če bo šlo tako naprej, bo kmalu kar sam odločal, katere seje lahko skličemo in o katerih temah smemo razpravljati.
Predsednik Državnega sveta očitno ne želi več biti le predsednik Državnega sveta, ampak bi rad razlagal še Poslovnik Državnega zbora.
Ko zmanjka odgovorov na vprašanja o financiranju svoje stranke s strani Državnega sveta, pridejo na vrsto kazenske ovadbe proti tistim, ki vprašanja postavljamo. Tokrat Alenka Bratušek. Bom naslednja jaz?
Namesto pojasnil spremljamo poskus utišanja parlamentarnega nadzora. Tipična strategija odvračanja pozornosti od bistva. Ko postanejo vprašanja večji problem od odgovorov, je nekaj narobe.
Več kot očitno je v tej zgodbi največji problem nadzor, ne pa razlog, zaradi katerega je do sklica »problematične« komisije sploh prišlo. Posebej žalostno, pravzaprav politično absurdno je, da takšno ravnanje prihaja od predsednika Državnega sveta. Funkcija, ki bi morala predstavljati zrelost, odgovornost in razumevanje delovanja demokratičnih institucij, in je zaradi njega postala zgolj oder za politično užaljenost in obračunavanje z vsakim, ki si drzne postaviti neprijetno vprašanje. V bistvu se upravičeno vprašam ali predsednik Državnega sveta (ponovno) zlorablja svojo funkcijo. S svojim ravnanjem meče slabo luč na celoten Državni svet. To kar on počne je za vrtec, in ne za resno institucijo.
Več kot očitno je v tej zgodbi največji problem nadzor, ne pa razlog, zaradi katerega je do sklica »problematične« komisije sploh prišlo.
Posebej žalostno, pravzaprav politično absurdno je, da takšno ravnanje prihaja od predsednika Državnega sveta. Funkcija, ki bi morala predstavljati zrelost, odgovornost in razumevanje delovanja demokratičnih institucij, a je očitno postala oder za politično užaljenost in obračunavanje z vsakim, ki si drzne postaviti neprijetno vprašanje. Predsednik Državnega sveta s takšnim ravnanjem ne škoduje le svojemu ugledu, ampak meče slabo luč tudi na institucijo, ki »je zastopstvo nosilcev socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov« (96. člen Ustave). Na kratko: to je politika užaljenega ega.
Žal ni prvič, da trenutni predsednik Državnega sveta kaže precejšnje nerazumevanje delovanja zakonodajne veje oblasti in parlamentarnih postopkov. Zato je toliko bolj zaskrbljujoče, da zaseda eno najvišjih funkcij v državi. Od predsednika Državnega sveta bi pričakovala spoštovanje demokratičnih institucij in nadzornih mehanizmov, ne pa poskusov njihovega discipliniranja z ovadbami.
Od predsednika Državnega sveta bi pričakovala spoštovanje demokratičnih institucij in nadzornih mehanizmov, ne pa poskusov njihovega discipliniranja z ovadbami.
Če bi obstajal »Oskar« za politično samovšečnost, zlorabo funkcije za samopromocijo in neutrudno igranje žrtve, čeprav je konkurenca huda, vem v katere roke bi kipec šel. Vsakič, ko misliš, da politično ne more iti nižje, si Marko Lotrič to očitno vzame kot osebni izziv. In uspe mu, z vsakim dejanjem gre nižje.
