Včasih se ključni trenutki za demokracijo ne zgodijo na velikih shodih ali v parlamentarnih razpravah. Včasih se zgodijo tiho, za okencem na upravni enoti, ko človek pokaže osebni dokument in odda podpis. Ali doma, pred računalnikom, ko prek eUprave potrdi, da se o tako pomembnem vprašanju ne sme odločati mimo ljudi.
Danes je tak trenutek pred nami.
Do referenduma proti politični policiji nas loči še malo manj kot 6.000 podpisov. Do 14. julija jih lahko oddamo na katerikoli upravni enoti v državi ali prek eUprave. To je priložnost, da pravočasno ustavimo zakon, ki bi lahko politiki odprl vrata do posegov v zasebnost ljudi brez varovalk, ki v demokratični državi ne smejo izginiti.
Do referenduma proti politični policiji nas loči še malo manj kot 6.000 podpisov.
Novela Zakona o parlamentarni preiskavi se predstavlja kot vprašanje učinkovitosti. Kot popravek postopkov, ki naj bi parlamentarnim preiskavam dal več moči. Toda prav pri takih zakonih je treba biti najbolj pozoren. Največji posegi v pravice ljudi se redko predstavijo z velikimi besedami. Pogosto pridejo v obliki suhoparnih členov, za katerimi se skriva zelo konkretna sprememba razmerja med oblastjo in posameznikom.
Doslej je obstajala možnost, da se politična večina ustavi, še preden ustanovi preiskavo, ki bi bila protiustavna ali bi nesorazmerno posegla v pravice ljudi. Ustavno sodišče je lahko presodilo, ali parlamentarna preiskava ostaja v mejah zakonitega in dopustnega. Po novem se ta varovalka odpravlja. To pomeni, da bi politična večina najprej preiskovala, zbirala podatke, odpirala zasebna življenja, človek pa bi se lahko učinkovito branil šele takrat, ko bi bila škoda že narejena.
To pomeni, da bi politična večina najprej preiskovala, zbirala podatke, odpirala zasebna življenja, človek pa bi se lahko učinkovito branil šele takrat, ko bi bila škoda že narejena.
In škoda pri takih postopkih ni nekaj abstraktnega. Ko se človeka javno vzame na piko, ko se o njem začne govoriti kot o predmetu preiskave, ko se v javnosti ustvarja vtis krivde, posledice ne čakajo na pravnomočne ugotovitve. Ugled se lahko sesuje čez noč. Družina, sodelavci, znanci in okolica začnejo gledati drugače. Tudi če se pozneje izkaže, da človek ni storil nič narobe, poti nazaj pogosto ni več.
Zato je tako nevarno, da bi parlamentarne preiskovalne komisije dobile možnost dostopati do bančnih podatkov, zasebnih komunikacij, telefonskih stikov, posnetkov in dokumentacije državnih organov brez sodne odredbe. To so podatki, ki sestavljajo naše življenje. Komu pišemo, s kom govorimo, kdaj smo z nekom v stiku kaj plačujemo in kje se gibljemo. Na kratko, kako živimo. V demokraciji takšne informacije ne smejo postati orožje vsakokratne politične večine.
Zato je tako nevarno, da bi parlamentarne preiskovalne komisije dobile možnost dostopati do bančnih podatkov, zasebnih komunikacij, telefonskih stikov, posnetkov in dokumentacije državnih organov brez sodne odredbe.
Najprej se vedno reče, da se bo takšna moč uporabljala samo proti drugim, proti ljudem, ki si to zaslužijo. Toda zgodovina nas uči, da se meja hitro premika. Danes je tarča politik. Jutri novinar. Potem sindikalist, žvižgač, član civilne iniciative, podpisnik peticije, organizator protesta, uradnik, ki opozori na nepravilnosti, ali državljan, ki si preprosto drzne povedati, da se z oblastjo ne strinja.
Ko oblast dobi orodje za ustrahovanje, ga ni treba vedno uporabiti. Dovolj je, da ljudje vedo, da obstaja. Dovolj je, da se človek pred podpisom peticije vpraša, ali bo zaradi tega kdaj postal tarča. Dovolj je, da novinar dvakrat premisli, ali bo objavil zgodbo. Dovolj je, da žvižgač ostane tiho. Dovolj je, da se v družbi naseli strah.
Dovolj je, da se človek pred podpisom peticije vpraša, ali bo zaradi tega kdaj postal tarča.
Prav to je bistvo problema. Ne gre samo za en zakon. Gre za vprašanje, kakšna država želimo biti. Država, v kateri oblast nadzorujejo institucije, pravila in ljudje. Ali država, v kateri si oblast vzame pravico, da nadzoruje ljudi, ki jo nadzorujejo.
V Gibanju Svoboda smo že večkrat opozorili, da demokracija ne umre naenkrat. Najprej se odstranijo varovalke, potem se normalizira pritisk. Nato se začne iskati notranje sovražnike. Na koncu se od ljudi pričakuje, da bodo tiho, ker je molk varnejši od vprašanj.
Tega ne smemo sprejeti kot novo normalnost.
Referendumska pobuda proti politični policiji je zato veliko več kot politični odziv na en zakon. Je zahteva, da o takih posegih odloči ljudstvo. Je sporočilo, da zasebnost ni privilegij, ki ga oblast podeli, ampak pravica, ki jo mora spoštovati in je opomin, da parlamentarna večina ni lastnica države. Zdaj imamo priložnost, da ljudje jasno povemo, da se ne strinjamo s politiko, ki si dovoli vse.
Referendumska pobuda proti politični policiji je zato veliko več kot politični odziv na en zakon.
Do 14. julija potrebujemo 40.000 podpisov. Na današnji dan, 3. julija 2026, jih manjka še malo manj kot 6.000. To pomeni, da smo blizu. Zelo blizu. Toda prav zadnji korak je najpomembnejši. Če podpisov ne bo dovolj, referenduma ne bo.
Do 14. julija potrebujemo 40.000 podpisov.
Zato vas prosimo: oddajte podpis.
To lahko storite na katerikoli upravni enoti v državi, ne glede na kraj stalnega prebivališča. S seboj potrebujete osebni dokument in nekaj minut časa. Podpis lahko oddate tudi prek eUprave, če imate urejeno elektronsko identifikacijo.
Povezava za podpis prek eUprave:
https://e-uprava.gov.si/si/podrocja/vloge/vloga.html?id=9205&lang=si
Ne odlašajte na zadnji dan. Pojdite danes, jutri, takoj ko lahko in povabite še koga. Spomnite prijatelja, sodelavko, soseda, starše, brata, znanko, ki pravi, da politika ni zanjo. To ni samo politika, to je vprašanje, ali bomo v tej državi še lahko brez strahu govorili, opozarjali, podpisovali, protestirali in mislili s svojo glavo.
Vsak podpis šteje. Vsak podpis pomeni, da se človek ni umaknil. Vsak podpis nas približa referendumu.
In vsak podpis pove nekaj zelo preprostega: v Sloveniji ne bomo dovolili politične policije.
