Osebni zapis evropske poslanke Irene Joveve ob glasovanju v Evropskem parlamentu o pobudi Moj glas, moja izbira.
Izredno ponosna sem, da je danes Evropski parlament jasno in glasno večinsko izbral razum namesto hinavščine ter človekove pravice namesto nazadnjaštva. Ponosna sem, da sem bila del tega poguma, še bolj pa sem ponosna na dejstvo, da je pobuda še bolj pogumne ekipe predanih Slovenk – pa tudi Slovencev – dosegla nekaj, kar je doslej v EU uspelo redkim.
Pravice žensk o odločanju o lastnem telesu so danes korak bližje temu, kar bi nam moralo biti že zagotovljeno: avtonomnost – v tem primeru – posameznic. Danes v Evropi pravica do varnega in dostopnega splava ni zagotovljena vsem ženskam. V nekaterih državah je omejena, drugod praktično nedosegljiva. To pomeni, da o telesih in življenjih žensk še vedno odločajo drugi – politika, ideologija in osebna prepričanja, pogosto brez vsakršnega stika z resničnimi stiskami, v katerih se ženske znajdejo.
Pravice žensk o odločanju o lastnem telesu so danes korak bližje temu, kar bi nam moralo biti že zagotovljeno: avtonomnost – v tem primeru – posameznic.
Težko razumem, kako je možno, da ima takšna pobuda, ki ne sledi nobeni ideologiji in ne napada nikogar, sploh lahko kakšnega nasprotnika. Popolnoma nerazumljivo je, da je lahko v 21. stoletju odločanje o ženskem telesu še vedno podvrženo političnim odločitvam – in to večinoma moških. Nasprotniki skozi sprevržene manevre spodbijanja s postopki, pristojnostmi ali navidezno moralno držo želijo ohraniti nadzor nad ženskimi telesi. Predstavljajo se kot pro-life, v resici pa so pro-laž: profesionalni lažnivci. Nadzor nad ženskimi telesi namreč prodajajo kot skrb, omejevanje pravic pa kot moralno držo.
Popolnoma nerazumljivo je, da je lahko v 21. stoletju odločanje o ženskem telesu še vedno podvrženo političnim odločitvam – in to večinoma moških.
Pobuda My Voice, My Choice nikogar ne sili v nič in nikomur ne jemlje pravic. Daje pa jih – ženskam. Daje jim možnost dostopa do varne zdravstvene oskrbe in priznava njihovo temeljno pravico do svobodne odločitve o lastnem telesu. To ni radikalna zahteva, radikalno je omejevanje tega in radikalno je, da se o tem sploh še moramo pogovarjati.
Pobuda My Voice, My Choice nikogar ne sili v nič in nikomur ne jemlje pravic.
Ne morem in ne bom pristala na Evropo, v kateri so pravice privilegij, kjer je glas žensk problem namesto temelj demokracije. Zato – čestitke, Evropa 21. stoletja, danes smo resnično lahko ponosni. Žogica je (spet) pri Evropski komisiji, za katero upam, da bo prav tako izbrala prav to, kar smo danes večinsko izbrali evropski poslanke in poslanci: pogum in človekove pravice.
