Kot nekdo, ki prihaja iz Šaleške doline, sem globoko pretresena nad tem, kar se je zgodilo v Velenju. To ni bil zgolj napad na spomenik, temveč napad na vrednote, na spomin, na naš občutek varnosti in na temeljna pravila sobivanja. Razbitje kipa – kateregakoli kipa, ne glede na to, kako ga kdo doživlja – ni izraz političnega prepričanja, ampak izraz brutalnosti. Je dejanje, ki razkrije, kako daleč lahko zdrsne družba, ko sovraštvo postane orodje politike.
A dejanja, kakršnemu smo bili priča, ne nastanejo v praznini. Zrastejo v političnem okolju, v katerem se leta in leta sistematično spodbuja nestrpnost, se gradi na delitvah, se ustvarja ozračje “mi proti njim”, kjer nasprotno mnenje ni več legitimen del demokracije, temveč sovražnik, ki ga je treba ponižati, utišati, izbrisati. V takem okolju ni presenečenje, ko se najde posameznik, ki politiko sovraštva razume dobesedno — kot poziv k dejanjem.
To je neposredna posledica normalizacije nasilnega besedišča, žalitev, groženj in obračunavanj, ki smo jim priča v slovenskem političnem prostoru. To je posledica voditeljstva, ki prevzema moč, ne pa odgovornosti. Voditeljstva, ki se hrani z jezo, ker ne zna navdihovati s vizijo. Voditeljstva, ki se zanaša na strah, ker nima ponuditi upanja.
In zato je treba povedati jasno: ko politika uporablja sovraštvo kot orodje, bo sovraštvo slej ko prej prešlo v dejanja. Kar se je zgodilo v Velenju, ni osamljen incident. Je alarm. Je dokaz, da dolina, regija in celotna Slovenija ne živimo več v prostoru, kjer so politični konflikti omejeni na besede. Je dokaz, da nekateri politiki raje gledajo, kako se družba radikalizira, kot da bi stopili korak nazaj in prevzeli odgovornost.
To je nedopustno. Nedopustno za Šaleško dolino. Nedopustno za našo državo.
Nedopustno za demokracijo, ki jo imamo radi in ki jo moramo braniti.
Slovenija si ne zasluži vodstva, ki podpihuje delitve. Ne zasluži si politike, ki iz strahu dela orožje. Ne zasluži si tistih, ki jim je pomembneje rušiti kot graditi. V takšnem sistemu se ljudje začnejo počutiti poklicane, da “urejajo” zgodovino po svoje, da prevzemajo vloge sodnikov in izvrševalcev simbolov. In to je nevarna pot, ki lahko vodi še dlje — vedno gre lahko še dlje. Takšna atmosfera je žarišče radikalizacije.
Kar se je zgodilo v Velenju, mora biti opomin. Vprašanje je, ali ga bomo kot družba vzeli resno.
Mi, ljudje Šaleške doline, si želimo nekaj popolnoma drugega. Želimo živeti v miru. V varnosti. V občutku, da je naša dolina prostor spoštovanja in sožitja, ne pa poligon za politične obračune. Želimo prihodnost, v kateri se konflikti rešujejo z dialogom in argumenti, ne pa z nasilnimi gestami in dejanji, ki nas ponižujejo kot skupnost.
Zato povem jasno in brez ovinkarjenja: takšna agresija nima prostora v Sloveniji. In nihče, ki s svojimi besedami, tonom ali političnim ravnanjem poglablja sovraštvo, ga normalizira ali uporablja kot orodje, ne predstavlja prihodnosti, ki si jo želimo. Slovenija potrebuje voditelje, ki povezujejo, ne pa tiste, ki nas učijo sumničavosti in strahu. Voditelje, ki razumejo težo besed in odgovornost javne funkcije. Voditelje, ki gradijo mostove, ne pa tiste, ki rušijo spomenike – neposredno ali posredno.
Kar se je zgodilo v Velenju, mora biti opomin. Vprašanje je, ali ga bomo kot družba vzeli resno.
Volitve se bližajo. In iskreno upam, da bodo ljudje prepoznali razliko med tistimi, ki verjamejo v demokracijo, sodelovanje, spoštovanje in delo za ljudi – ter tistimi, ki gradijo na razdoru, uničevanju, ustrahovanju in politični radikalizaciji. Izbira med tema dvema pristopoma ni samo politična. Je izbira med družbo strahu in družbo prihodnosti.
In upam – resnično upam – da bomo kot narod, kot skupnost in kot dolina izbrali pravo pot. Pot, ki nas vodi naprej, ne nazaj. Pot, ki združuje, ne razdvaja. Pot, ki gradi, ne ruši. Upam, da bomo enkrat in za vedno izbrali družbo prihodnosti. Družbo, v kateri je prostor za dialog, spoštovanje in napredek.
