Pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja največkrat definiramo kot medicinski postopek, ki pri pacientu na njegovo zahtevo povzroči smrt. Pravica zagotavlja posamezniku, v skladu z njegovo nedvoumno izraženo voljo, pomoč pri končanju njegovega trpljenja, ki je posledica neozdravljivega bolezenskega stanja.
V Gibanju Svoboda menimo, da ima vsak človek pravico, da avtonomno odloča o svojem življenju, k čemur sodi tudi odločanje o načinu spopadanja s trpljenjem in o ohranjanju dostojanstva v zadnjem obdobju življenja.
Tega odločanja ne more nadomestiti in mu ne more biti nadrejena država ali presoja drugih ljudi. Pravica do avtonomije prinaša notranjo svobodo, iz katere izvira človekovo dostojanstvo in svobodo odločitve glede lastnega telesa in življenja.
Eden izmed strahov ljudi, ki bodo na referendumu odločali o tej pravici, je možnost zlorabe. Lahko torej v kakšnem primeru kdo drug odloči namesto trpeče osebe, da se taki osebi konča življenje?
Nikakor. Ta pravica izhaja iz načela osebne avtonomije, kar pomeni, da vsakdo odloča o sebi sam, nihče ne more te odločitve sprejeti v njegovem imenu. Niti starši, če gre za mlajšo osebo, ali pa svojci. Praksa držav, kjer je ta pravica že uveljavljena, kaže, da je uzakonitev varna. Treba pa je tudi vedeti, da je referendum v juniju posvetovalni, vse zakonske rešitve, ki bodo preprečevale zlorabe takega zakona, se bodo oblikovale kasneje, če za to dobimo mandat državljank in državljanov.
