V življenju velja rek, da žanješ kar si sejal – in podobno je tudi s človekom. Postanemo namreč takšni ljudje kot nas je življenje oblikovalo. Odraščala sem z vrednotami, kot so spoštovanje do sočloveka, sočutje, medsebojno pomoč in odgovornost za skupnost. Pravzaprav gre za vrednote, ki imajo precej skupnega s temeljnimi vrednotami krščanstva. In čeprav moja družina ni bila med tistimi, ki bi redno sedela v cerkvenih klopeh, pa so bile te vrednote vsakdanji kompas našega življenja. Naučena sem bila, da je pomembno pomagati šibkejšim, da je ljubezen do bližnjega temelj sočutne družbe, da si zares velik takrat, ko znaš skrbeti za tiste, ki imajo manj. Ne iz dolžnosti, ampak zato ker je prav.
Žanješ kar si sejal – in podobno je tudi s človekom.
Srednjo šolo sem obiskovala na škofijski gimnaziji v Šentvidu. Takrat sem mislila, da bom v tej skupnosti našla podoben etični okvir – toplino, razumevanje, spoštovanje in odgovornost do skupnosti. A realnost me je kmalu streznila. Čeprav so se mnogi označevali za kristjane, sem vse pogosteje srečevala nestrpnost do drugačnih mnenj, zaničljivost do družbenih manjšin in prezir do migrantov.
Nenehno so se sklicevali na Jezusa in na njegov nauk, a pri tem prikladno pozabljali, da je ta isti Jezus večerjal z berači, tujci in prostitutkami. Pozabljali so, da je Jezus šel med tiste, ki jih sami prezirajo, pozabljali, da je Jezus nesel ljubezen med tiste, ki jih samo zaničujejo. V šoli, ki naj bi bila utemeljena na njegovem nauku, sem vse pogosteje srečevala vrednote idejnega enoumja, zavračanja drugačnosti in tihega elitizma. Vrednote, ki so bile meni domače, so bile vse prepogoste zgolj mrtva črka na papirju – bile so zgolj leporečne besede, katerih vsebine se v praksi ni udejanjalo. V takšnem vzdušju sem slogan šole »Ker diham na svoj način«, dojemala z veliko mero cinizma. Kako naj diham na svoj način, če moja drugačnost namesto razumevanja srečuje le prezir in zavračanje?
Vrednote, ki so bile meni domače, so bile vse prepogoste zgolj mrtva črka na papirju – bile so zgolj leporečne besede, katerih vsebine se v praksi ni udejanjalo.
Begalo me je, da kako to, da so prav tisti, ki dajejo tako velik pomen krščanstvu, pogosto prvi, ki dvomijo v pomoč beguncem, ki demonizirajo tiste, ki odstopajo od povprečja, ki želijo zniževati davke najbogatejšim – celo na račun javnega zdravstva ali javnega šolstva. Vse pogosteje se zatečejo k svetopisemskim frazam, a dejanja pričajo o čem drugem – o strahu pred drugačnostjo, o zavarovanosti v svoj prav, o gradnji zidov namesto mostov.
Ko sem kot srednješolka poslušala sošolce in sošolke razpravljati o aktualnih družbenopolitičnih vprašanjih sem se vse prevečkrat spraševala – ali sploh živimo na istem planetu? Imamo vse: hrano, vodo, streho nad glavo, dostop do znanja, javno zdravstvo… Pa vendar nas to ne naredi boljše ljudi. Dobre ljudi nas delajo tiste vrednote, ki jih imamo v sebi, tiste, ki jih udejanjamo in ki jih živimo.
Vrednote kot so skrb za sočloveka, solidarnost, pogum in etična drža vedno iskale pot – ne glede na politično ali versko oznako. In danes? Danes si želim, da bi te vrednote prepoznali tam, kjer jih je v resnici največ. In jih znali negovati.
Vrednote kot so skrb za sočloveka, solidarnost, pogum in etična drža vedno iskale pot – ne glede na politično ali versko oznako.
