O mladih, njihovih težavah, željah in ciljih je bilo v preteklosti že veliko govora, med drugim so jih mediji ob dnevu državnosti spraševali o njihovem pogledu na svojo domovino in kakšno prihodnost si predstavljajo v deželi na sončni strani Alp. Ob vsakokratnih intervjujih z mlajšo generacijo se pogosto pojavi obrabljena fraza Na mladih svet stoji, pri čemer se pozabi dodati, da na mladih svet tudi pade. In ker avtor tega prispevka ne more govoriti v imenu svetovne mladine, si bo dovolil ta slavni izrek omejiti na našo državo. Torej, na mladih Slovenija stoji in pade. In do nedavnega smo bili v prostem padu.
Več kot 30 let so bile politike, usmerjene v opolnomočenje mladih, bolj ali manj odrinjene na rob političnega diskurza. V zadnjih treh letih pa lahko končno vidimo napredek, ki je dal zagon idejam in potrebam mlajše generacije, saj so se konkretno naslovili najpomembnejši izzivi, od stanovanj, izobraževanja in zaposlovanja do duševnega zdravja tistih, na katerih svet (oz. Slovenija) stoji. Vendar v tem zapisu ne želim naštevati zakonodajnih dosežkov stranke Gibanja Svoboda, pač pa izpostaviti dostikrat spregledano dragocenost, ki je bila vpeljana v tem mandatu: reprezentativnost mladih in njihov položaj v stranki.
V zadnjih treh letih pa lahko končno vidimo napredek, ki je dal zagon idejam in potrebam mlajše generacije, saj so se konkretno naslovili najpomembnejši izzivi, od stanovanj, izobraževanja in zaposlovanja do duševnega zdravja tistih, na katerih svet (oz. Slovenija) stoji.
Poleg poslanskih mandatov so mladim v stranki namenjene tudi pomembnejše funkcije, kot so mesto podpredsednice stranke in generalnega sekretarja, ki imajo neposreden dostop do predsednika vlade ter najvišja pooblastila za usmerjanje stranke. Kritiki bi seveda lahko izpostavili, da je vse skupaj le predstava za javnost in da se ima mlade zraven le za potvarjanje resničnosti, medtem ko so starejši tisti, ki vlečejo vse niti v ozadju. A če je to res, zakaj so bili potemtakem sprejeti (ali še bodo sprejeti) vsi zakonodajni predlogi, ki naslavljajo prej omenjene težave mlajših generacij? Zakaj se mlade poslance postavlja tako pogosto pred kamere in vključuje v razprave? S kakšnim namenom se jim je zaupalo najvišje funkcije v stranki, ki je dobila največ mandatov v samostojni državi? Morebiti pa so bili starejši politiki in odločevalci končno pripravljeni priznati, da si generacije, ki bomo delale in plačevale za njihove pokojnine zaslužimo mesto pri mizi, in ne na mizi. S tem tudi Gibanje Svoboda pošilja pomembno sporočilo ostalim, ki želimo in verjamemo v demokratično participacijo vseh državljanov pri upravljanju države.
Če imamo na eni strani torej dobro prakso vključevanja mladih v odločevalski proces je potrebno izpostaviti tudi primere t.i. ”youthwashing-a” oziroma ”zavajanja z mladimi”, ko navidezno vključevanje mladih v soodločanje služi le za izboljšanje javne podobe določene organizacije. Na fotografijah izgleda odlično, a v praksi se kmalu pokaže, da je delitev moči le tolikšna, da ne ogrozi statusa quo. Ob volitvah in (v zadnjem času vse pogostejših) referendumih se pogosto navaja statistiko o udeležbi različnih starostnih skupin, pri čemer je najmlajša pogosto podpovprečno zastopana, saj politike mladi ne zanimajo in mladih politika ne zanima. Ujeti smo torej v začaranem krogu, kjer izključevanje mladih povzroča njihovo politično apatijo, kar niža njihovo volilno vrednost in potencial, zaradi česar odločevalci ne vidijo smisla v nagovarjanju njihovih potreb ter vključevanju s svoje programe. Posledično se mladina ne čuti nagovorjena in ob volilnih nedeljah raje porabi čas za kaj drugega, pri čemer se še vedno pogosto sliši, da so vsi politiki enako pokvarjeni in se svojih obljub ne držijo. Razne afere, korupcija in izjave na družabnih omrežjih so ta predsodek le še pomagale utrditi. Takšno početje ima še posebno uničujoč učinek na mlade če se dogaja v domačem okolju, s strani vplivnih organizacij z obsežnim finančnim proračunom, kot so na primer občine. Če se mladi torej ne čutijo prepoznane, zakaj bi se potemtakem udeleževali volitev ali aktivno sodelovali pri sprejemanju lokalnih in državnih predpisov?
Ujeti smo torej v začaranem krogu, kjer izključevanje mladih povzroča njihovo politično apatijo, kar niža njihovo volilno vrednost in potencial, zaradi česar odločevalci ne vidijo smisla v nagovarjanju njihovih potreb ter vključevanju s svoje programe.
Zaradi naštetega je še toliko pomembneje prekiniti ta krog in ubrati nov pristop, ki bo temeljil na pravičnosti in dal mladim en razlog več, zakaj ostati v Sloveniji. Ob praznjenju držav na Balkanu in begu možganov v severne in zahodne evropske države moramo spremeniti svoje razmišljanje in mladini, ki smo jo vzgojili in izobrazili v Sloveniji pokazati, da tudi mi zmoremo. Da tudi mi lahko popravimo, kar je pokvarjeno in nadgradimo, kar je zastarelo. Nobena stranka in nobena politika nista popolni, saj morajo pri svojem delovanju uravnotežiti interes različnih družbenih skupin, pri čemer bo prednost eni povzročila nezadovoljstvo drugih. A vedno obstajajo načini kako delati več, bolje in z več posluha do tistih, ki jim preteklost ni bila naklonjena in prihodnost ne obeta nič dobrega. Ni dovolj govoriti o vrednosti mladih za prihodnost naroda, potrebno jih je postaviti na visoke položaje, kjer bodo enakovreden sogovornik starejšim in obenem navzgor vlekli ostale, ki si upamo sanjati o boljšem svetu.
Ni dovolj govoriti o vrednosti mladih za prihodnost naroda, potrebno jih je postaviti na visoke položaje, kjer bodo enakovreden sogovornik starejšim in obenem navzgor vlekli ostale, ki si upamo sanjati o boljšem svetu.
