Jasno je, da je ponos na svojo domovino nekaj lepega. Domoljubje je tisti občutek, ki nas povezuje, ko navijamo za naše športnike, ko smo ponosni na to, da govorimo svoj jezik, ko se zavedamo, da smo kot narod prehodili dolgo in težko pot do lastne države, in konec koncev, ko je potrebno pomagati človeku v stiski, kakor se je to pokazalo med nedavnimi poplavami. Vseeno pa se mi zdi ključno izpostaviti, da je meja med zdravim domoljubjem in sovražnim nacionalizmom zelo tanka. Medtem ko eni gradijo skupnost, narodno zavest, ki nas odpira svetu, drugi rušijo mostove, širijo sovraštvo in ustvarjajo iluzijo, da smo močnejši, če druge tolčemo dol.
Če pogledamo čez mejo k našim sosedom, hitro vidimo, kako nevarno se lahko to izrodi – v dejanja, ki jih kot posledica njihovega nacionalizma občutimo tudi Slovenci.
Če pogledamo čez mejo k našim sosedom, hitro vidimo, kako nevarno se lahko to izrodi – v dejanja, ki jih kot posledica njihovega nacionalizma občutimo tudi Slovenci. V Trstu smo bili te dni priča žaljivim napisom na našem konzulatu (z napisom “Konzulat usranih Slovanov oz. Slovencev”), kjer ni šlo samo za vandalizem, ampak za jasno sovraštvo. Thompsonovi koncerti (ki niso zgolj glasbeni dogodki, ampak javna normalizacija ideologije, ki je nekoč povzročila množične zločine in jo očitno podpirajo tudi nekateri slovenski politikanti na desnici) privabljajo ljudi, ki mahajo z ustaškimi simboli in odkrito slavijo ideologijo, ki jo lahko vsi definiramo kot sovražno. V Avstriji se kljub ustavni zaščiti znova pojavljajo incidenti, kjer se slovenščino izriva iz javnega prostora in kjer slovensko govoreči ljudje čutijo nezaželene. Da o Madžarski raje ne začnem. In to niso nepomembne epizode, ampak simptom širšega trenda, kjer taka ideologija postaja legitimen del javnega diskurza. Žal tudi pri nas.
n to niso nepomembne epizode, ampak simptom širšega trenda, kjer taka ideologija postaja legitimen del javnega diskurza. Žal tudi pri nas.
Tudi pri nas obstajajo politične sile, kjer politiki na račun strahu in delitev pridobivajo politične točke. Igrajo se z ognjem, ko širijo sovraštvo in zamegljujejo sliko med ljubeznijo do svoje domovine in sovraštvom do vsega ostalega na tem širnem svetu – ker jim to pač pride prav. In če bomo Slovenci dovolili, da se takšne ideje ukoreninijo tudi pri nas, hitro zdrsnemo na isto pot, kot jo vidimo pri drugih: od ponosa do sovraštva.
Prav je, da mladi Slovenci ljubimo svojo domovino. Prav je, da smo ponosni na to, kar smo dosegli. A biti domoljub pomeni biti samozavesten in odprt, ne pa prestrašen in sovražen. Nacionalizem pa je vedno dokaz šibkosti – to je priznanje, da svojo identiteto gradimo na sovraštvu do drugih, namesto na ljubezni do svojega.
Prav je, da smo ponosni na to, kar smo dosegli. A biti domoljub pomeni biti samozavesten in odprt, ne pa prestrašen in sovražen.
