Jezik ni zgolj orodje sporazumevanja – je ključni gradnik identitete posameznika in naroda. Govoriti, misliti in sanjati v svojem jeziku pomeni živeti v kulturnem prostoru, ki so ga oblikovali naši predniki in ga bomo predali naslednjim rodovom. Slovenščina je za Slovence več kot le skupek besed in pravil – je zgodovinsko lepilo, ki nas je povezovalo in ohranjalo skozi stoletja, ne glede na vse pritiske, s katerimi smo se soočali. In ti pritiski niso bili majhni.
Slovenščina je za Slovence več kot le skupek besed in pravil – je zgodovinsko lepilo.
Zgodovinski boji za obstoj slovenščine
Kot majhen narod, umeščen med velike evropske imperije, smo Slovenci skozi zgodovino pogosto doživljali pritisk pod poskusi asimilacije in se soočali z nevarnostjo izgube lastne jezikovne identitete. Germanizacija pod Avstrijci, madžarizacija pod Ogrsko in kasneje italijanizacija na Primorskem so bili le nekateri od procesov, ki so želeli izbrisati slovenščino. A naši predniki so vedeli, da izguba jezika pomeni izgubo narodne zavesti – in prav zavest o naši kulturni posebnosti nas je vodila skozi stoletja.
Čeprav je bila slovenščina dolgo časa potisnjena na rob kot jezik kmečkega prebivalstva, so se pojavljali posamezniki, ki so se borili za njen status in razvoj. Jurij Dalmatin je s prevodom Biblije dokazal, da je slovenščina bogat in razvit jezik. France Prešeren je s svojimi soneti pokazal, da je lahko naša materinščina enako poetična kot nemščina ali francoščina. Ivan Cankar jo je povzdignil v vrh evropske literature. Primož Trubar je s svojo znamenito mislijo “Stati inu obstati” začrtal smer, ki ji sledimo še danes.
Prilagodljivost kot ključ preživetja
Eden izmed razlogov, da je slovenščina obstala skozi zgodovino, je njena prilagodljivost. Jezik se namreč ne razvija v izolaciji, temveč vedno v stiku z drugimi jeziki in kulturami. Brez vplivov latinščine, nemščine, italijanščine in drugih jezikov bi danes težko govorili o diplomaciji, parlamentu, operi, eleganci ali številnih drugih konceptih. Slovenščina je skozi stoletja sprejemala tuje besede, jih prilagajala svojemu sistemu in s tem obogatila svoj besedni zaklad.
Eden izmed razlogov, da je slovenščina obstala skozi zgodovino, je njena prilagodljivost.
A tu se pojavi občutljivo vprašanje – kje je meja med prilagodljivostjo in izgubo identitete? Purizem, torej zavračanje tujih besed za vsako ceno, je lahko nevaren, saj omejuje razvoj jezika. Po drugi strani pa nekritično prevzemanje angleških izrazov, še posebej v digitalnem svetu, vodi v izgubo avtentičnosti.
Izzivi digitalne dobe
Danes se slovenščina ne sooča več z neposrednimi prepovedmi ali cenzuro, a izzivi so kljub temu veliki. Eden največjih izzivov digitalne dobe je vse večja prevlada angleščine v našem vsakdanu. Mladi pogosto komunicirajo v angleščini na družbenih omrežjih, uporabljajo anglicizme in celo mislijo v tujem jeziku. Globalizacija in tehnološki napredek sta prinesla nevarnost, da slovenščina postane “drugorazredna” v digitalnem prostoru.
Globalizacija in tehnološki napredek sta prinesla nevarnost, da slovenščina postane “drugorazredna” v digitalnem prostoru.
Mnoge multinacionalke do pred kratkim niso prepoznale slovenščine kot jezika, enakovrednega drugim večjim narodom. Dolgo časa smo bili pri uporabi storitev, kot sta Apple in Netflix, prisiljeni v uporabo angleških vmesnikov, saj podjetja niso videla potrebe po prilagoditvi tako majhnemu trgu. Prav zato je bilo prizadevanje evropske poslanke Irene Joveve, ki je dosegla, da morajo korporacije zagotavljati svoje storitve in naprave v slovenščini, izjemno pomemben. Joveva je s svojo pobudo opozorila, da obstoj jezika ni nekaj samoumevnega, temveč ga je potrebno vedno znova negovati.
Joveva je s svojo pobudo opozorila, da obstoj jezika ni nekaj samoumevnega, temveč ga je potrebno vedno znova negovati.
V digitalni dobi je potrebno še posebej negovati kakovost našega maternega jezika, ki se zaradi hitre in neformalne komunikacije ter pomanjkanja lektorskega urejanja besedil na spletu vse bolj krni.
Odgovornost vsakega izmed nas
Vsak posameznik nosi odgovornost do svojega jezika. Ni dovolj, da svoj materni jezik govorimo – pomembno je, da ga uporabljamo pravilno, ga negujemo in smo ponosni nanj. Slovenščina ni nekaj samoumevnega. Jezik, ki se ne razvija, umira. Če ne bomo sami poskrbeli zanj, ga ne bo za nas in zanamce ohranil nihče drug.
Slovenščina ni nekaj samoumevnega. Jezik, ki se ne razvija, umira. Če ne bomo sami poskrbeli zanj, ga ne bo za nas in zanamce ohranil nihče drug.
Slovenci smo že večkrat dokazali, da se ne uklonimo pritiskom in da znamo ceniti svoj jezik. Ključna naloga naše generacije je, da ga prilagodimo sodobnemu času, ne da bi pri tem izgubili njegovo bistvo. S ponosom govorimo, pišimo in ustvarjajmo v slovenščini. Dokler bo živela naša beseda, bomo kot narod živeli in obstajali tudi mi.
Stati inu obstati – tudi v prihodnosti.
