Kultura ne zajema le umetniških del, nacionalnih spomenikov in dediščine, ampak je kultura del nas, del vsakega posameznika in družbe. Kultura se kaže v načinu naše vzgoje, naših stališčih in predsodkih, v našem odnosu do drugih in drugačnih, ki jih lahko vključimo medse ali potisnemo na rob družbe.
France Prešeren ali pa Ivan Cankar sta le dva izmed izjemno cenjenih in spoštovanih slovenskih avtorjev, ki sta pripomogla k razvoju in obstoju slovenskega jezika in kulture, čeprav sta bila za časa svojega življenja pogosto nerazumljena, zasmehovana in spregledana. Potisnjena na rob družbe.
Smo še sposobni razumeti in prisluhniti tistim, ki nam nastavljajo ogledalo? Smo še sposobni prepoznati vrednost posebnega in le-temu zagotoviti ustrezen prostor med nami?
V današnji družbi, v kateri uživamo pravico do samostojnosti našega naroda in kulture, se umetnike in kulturne delavce prepogosto jemlje za samoumevne, nemalokrat pa je slišati tudi prepričanje, da so kulturniki socialno breme in jim zato pripada mesto na robu družbe, kjer naj iščejo navdih za svoje ustvarjanje. Če smo zmožni prepoznati vrednost športnikov kot promotorjev slovenskega naroda, nam pri kulturi in umetnikih to pogosto spodleti. Njihovo delo nekateri želijo vrednotiti v okvirju subvencioniranih prispevkov, redkih denarnih nagrad in dodatkov k pokojnini.
Ob takšni retoriki se zastavlja vprašanje, ali se državljani tako kot v primeru vrhunskih športnikih zavedamo, koliko dela je vloženega v posamezen projekt oziroma izjemno umetniško delo. Ali se tako kot v primeru vrhunskih športnikov zavedamo, da je posamezno vrhunsko umetniško delo rezultat neštetih poizkusov in učenja iz napak. Da je rezultat razvijanja lastnega izraza znotraj procesa izpopolnjevanja, ki v življenju umetnika nima začetka in konca, kakor ima svoj začetek in konec običajna pogodba o zaposlitvi.
Smo še sposobni razumeti in prisluhniti tistim, ki nam nastavljajo ogledalo? Smo še sposobni prepoznati vrednost posebnega in le-temu zagotoviti ustrezen prostor med nami?
