Pri 12 letih sem izvedel, da imam diabetes tipa 1. Tisti trenutek se je moj svet obrnil na glavo. Iz otroka, ki je bil brezskrbno osredotočen na šolo, prijatelje in šport, sem čez noč postal kronični bolnik, ki je moral začeti razmišljati o stvareh, ki jih večina otrok ne bi smela poznati. Koliko ogljikovih hidratov je v obroku? Koliko inzulina moram uporabiti? Kaj se zgodi, če bo sladkor prenizek? 
 
Prvih nekaj mesecev je bilo težkih – veliko solz, veliko vprašanj in veliko občutka krivice. Zakaj jaz? A sčasoma sem spoznal, da bolezen ne definira mene. Naučil sem se živeti z njo in se osredotočati na to, kako lahko iz vsake situacije potegnem nekaj dobrega. 

Bolezen ne definira mene.


Vsak mesec potrebujem inzulin, igle, testne lističe za merjenje glukoze, senzorje in še kaj. Vse to mi v Sloveniji zagotavlja javno zdravstvo – brezplačno. Na tem mestu pogosto pomislim, kako srečen sem, da sem se rodil tukaj, v državi, kjer lahko zdravstveni sistem nekomu, kot sem jaz, omogoča normalno življenje, kljub kronični bolezni. 
 
Ko sem v zadnjih letih zaradi potovanj in raziskovanja sveta spremljal razmere v drugih državah, me je pogosto preplavil občutek hvaležnosti. V nekaterih državah je inzulin razkošje. Nekateri ljudje morajo izbirati med tem, ali bodo plačali za zdravila ali položnice. V tretjih državah pa sem celo srečal diabetike, ki živijo brez osnovne opreme, kot so merilniki sladkorja – za nas nepogrešljivo orodje za obvladovanje bolezni. 
 
A to me je spodbudilo k razmišljanju tudi o domačem sistemu. Res je, da naše zdravstvo ni popolno. Čakalne vrste so dolge, zdravstveni delavci preobremenjeni, reforme pa pogosto preveč politično obremenjene. A ob tem moramo vedeti, da imamo nekaj, česar mnoge države nimajo – dostopno javno zdravstvo. 
 
Zato menim, da je pomembno, da si kot družba prizadevamo za izboljšave. Vedno je prostor za napredek. Pomembno je, da opozarjamo na pomanjkljivosti in gradimo boljši sistem za prihodnost. A ob tem ne smemo pozabiti na vrednote, ki jih imamo. Kajti javno zdravstvo je privilegij, ki ga nikakor ne smemo vzeti za samoumevnega. 
 
Ko pogledam svojo pot – od tistega prestrašenega 12-letnika do odraslega človeka, ki živi aktivno življenje s kronično boleznijo – vem, da sem marsikaj dolžan sistemu, ki mi omogoča dostojno in zdravo življenje. Zato bom vedno hvaležen, da sem se rodil v Sloveniji, kjer sem dobil priložnost, da kljub bolezni živim polno življenje. 

Zato bom vedno hvaležen, da sem se rodil v Sloveniji, kjer sem dobil priložnost, da kljub bolezni živim polno življenje.

In čeprav vem, da prihodnost prinaša izzive, vem tudi, da moramo ceniti to, kar imamo, in se boriti, da tega ne izgubimo. Kajti zdravstvo, ki je dostopno vsem, ni pravica le za nas, ampak tudi za generacije, ki prihajajo. 

Zadnji video posnetki

Oglejte si video izjave, posnetke in nagovore o različnih temah in politikah Gibanja Svoboda. V Svobodi zagovarjamo osebni pristop.

Preglej celotno video galerijo
Urška Klakočar Zupančič: Sem trn v peti
Marjan Šarec na osrednji proslavi ob dnevu Rudolfa Maistra v Kamniku
Borut Sajovic: Kaj nam je povedal Maister?
Robert Golob: Naše prioritete so podprte in se odražajo tudi v proračunu