Minevata dve leti, odkar je Slovenijo prizadela najhujša naravna ujma v njeni zgodovini. Dve leti, ki sta se v kolektivni spomin mnogih ljudi vpisali s silo vode, blata in strahu. Dve leti, ki sta pustili brazgotine – na hišah, na krajih, a predvsem v srcih ljudi.
Danes sem se znova ustavil na Koroškem, na Prevaljah, v kraju, ki je bil med najbolj prizadetimi. Na Prevaljah smo videlo prizore katastrofe, ki si jih nismo mogli niti predstavljati – uničeni domovi, razdejanje, nemoč.
Družini se je upanje vrnilo
Obiskal sem eno od družin, ki je pred dvema letoma izgubila vse. Ne samo doma – izgubili so spomine, zgodbe, drobne predmete, ki so nosili pomen in toplino. Izgubili so tudi nekaj, kar je še težje obnoviti: vero, da bo še kdaj bolje. Upanje v prihodnost.
Izgubili so tudi nekaj, kar je še težje obnoviti: vero, da bo še kdaj bolje. Upanje v prihodnost.
A danes… danes sem videl nekaj, kar me je globoko ganilo in napolnilo z novo močjo. Njihov novi dom raste. Raste iz zemlje, iz volje, iz trdne odločenosti, da jih preizkušnja ne bo zlomila. Njihov pogled je bil drugačen. Pogled, v katerem je bilo spet tisto, kar je bilo pred dvema letoma skoraj ugasnjeno – zaupanje. Vera, da življenje gre naprej.
Pogled, v katerem je bilo spet tisto, kar je bilo pred dvema letoma skoraj ugasnjeno – zaupanje. Vera, da življenje gre naprej.
Prihodnost je svetla!
Prepričan sem, da prihodnost prihaja. In da bo tudi za to družino – kot za mnoge druge – prihodnost končno spet svetla. Dve leti po največji naravni nesreči smo še vedno tukaj. Skupaj. In gremo naprej.
Skupaj. In gremo naprej.
