Poslanka Svobode Tamara Vonta je ob določitvi datuma za referendum o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja opozorila na etično in moralno sporna dejanja predlagateljev referenduma. Njeno razpravo objavljamo kot njen osebni zapis.
Po 25 dneh zbiranja podpisov za referendum je bilo zbranih 26.000 podpisov zanj, v zadnjem tednu pa je prišlo do neverjetnega pospeška, kar se seveda ni zgodilo zaradi razmerja sil v vesolju oziroma postavitve zvezd na nebu, temveč zaradi zelo konkretnih korakov, morda klicev: imamo letake, v katerih mrgoli laži. Deljeni so bili v svetih prostorih, kamor laž ne bi smela vstopiti, a že kot tolikokrat prej, za ideološke interese in podstat najstarejše institucije in najstarejšega pridobitnega podjetja tuzemeljsko, je dovoljeno in opravičljivo vse, ker daje odpustke sami sebi. Zato je moja današnja razprava poziv, da rimskokatoliška cerkev končno stopi iz sence stranke SDS in se uradno pojavi in prijavi kot organizator te referendumske kampanje, kar dejansko je.
Naredite, kar je prav!
Tako kot kolegi iz SDS-a, ki zelo radi poudarjajo, kako hodijo po terenu in kako se pogovarjajo s tako rekoč vsakim prebivalcem države Slovenije, če ne še s kom drugim, in prav je tako, se pogovarjamo tudi mi. Veliko mojih znank in znancev je vernih in spoštujem njihovo prepričanje. Mnogi od njih pa mi pravijo, da je največja napaka slovenske rimskokatoliške cerkve ta, da je neposredno povezana in da podpira eno samo stranko v tej državi, in to je stranka SDS in da jih strankarska politika v cerkvi moti. V tem primeru se zdi, da je cerkev – in bog mi je priča, da sem mislila, da česa takega nikoli ne bom izustila – zlorabila stranko SDS. Tisti, ki so vešči političnih potez, bodo razumeli. Videti je, kot da se je zgodil nek klic, tuzemski seveda, zelo blizu od tu, da se mora, da je nujno, sicer ne bo več podpore določeni stranki na volitvah! Torej, stopite na osvetljen referendumski oder, naredite, kar je prav. Vsem, ki nas poslušajo in gledajo, pa dodajam tole – cerkev vse bolj brezsramno kaže svoje želje po poseganju v življenja in telesa vseh nas. Če mislite, da bo ta referendum končna postaja teh borb, se motite. To je začetek. Naslednja postaja bo odkrit in hitri desant na pravico do splava, da se potem ne boste čudili. Zakon o prostovoljnem končanju življenja ne prinaša smrti, ampak prinaša možnost izbire, ki se jo nekateri tako zelo bojijo.
Moje telo, moja volja, moja odločitev
Pred nami je možnost mirnega slovesa, brez igel, bolečin in brez lažnih tolažb, možnost, da nekdo, ki ve, da ga čaka konec, sam določi trenutek, ko bo ta konec postal mir in ne le agonija. In zato, ko govorimo o prostovoljnem končanju življenja, govorimo o temeljni svobodi, o tem, ali bomo dopustili, da država ali cerkev prevzameta lastništvo nad našim telesom, ali pa bomo rekli jasno in glasno: moje telo, moja volja, moj konec, moja odločitev. In to ni stvar vere, to je stvar dostojanstva. In za konec sem poslušala razpravo kolega Janeza Ciglerja Kralja, tam okrog poldne je bilo, ko je razpravljal o strupu – o varikini. Ne bom omenjala imena, ker si to zagotovo ne bi želela, bom pa povedala en primer, v bistvu tragičen primer, v bistvu pretresljiv primer, kot odgovor na norčevanje – ker to je bilo norčevanje. Gospa je v hudih mukah spila varikino, da je umrla, in to gospo sem poznala, redno je obiskovala cerkev, tako da ne veste, kaj vse nam prinaša usoda, zato si ne jemljite pravice, da jo krojite drugim ljudem! Odločajte zase in ne kratite pravice drugim! Ničesar vam ne vsiljujemo – če želite sprejeti smrt tako, kot ste prepričani, da je prav, če želite trpeti, če je svetost trpljenja točka, v katero verjamete, naj bo tako, tega vam nihče ne oporeka! Ne jemljite pa si pravice, da odločate za druge! To je nedopustno in sramotno!
