Letos praznovanje dneva državnosti doživljam nekoliko drugače – prvič sem na državno proslavo v Ljubljani peljal svojo mamo, saj ima ravno danes, na dan državnosti, rojstni dan. Dolgo si je želela to izkusiti v živo. Prišla je iz Prekmurja, kjer sem odrasel, in mislim, da je bil zanjo to poseben trenutek – kot je tudi zame.
Imam 31 let. Spadam v generacijo, ki ni bila priča rojstvu države, a sem odrasel z vrednotami, ki so omogočile njen nastanek: pogum, sodelovanje, skupno dobro, vera v prihodnost. Državnost je zame več kot zgodovinski dogodek. Je nekaj živega, nekaj, kar gradimo vsak dan. Ni samoumevna. Temelji na skupnih vrednotah in skupni odgovornosti.
Državnost je zame več kot zgodovinski dogodek. Je nekaj živega, nekaj, kar gradimo vsak dan.
Ko razmišljam o pomenu državnosti danes, ne mislim le na institucije ali simbole. Mislim na varnost. A varnost, ki presega orožje in uniforme. Varnost pomeni, da mladi vidijo prihodnost doma. Da gradimo bolnišnice, ceste in železnice. Da smo varni pred napadi preko spleta. Da se lahko odkrito pogovarjamo, tudi če se ne strinjamo. Da politika zna poslušati in deluje povezovalno. Da se znanje ceni, ne zatira. Da človek ne občuti strahu, ko je drugačen – ampak je sprejet.
Da človek ne občuti strahu, ko je drugačen – ampak je sprejet.
To je tista širša varnost, ki nam omogoča, da živimo svobodno in dostojanstveno. Zame kot politika to pomeni tudi odgovornost do jezika, ki ga uporabljam. Besede so orodje, s katerim lahko gradimo ali rušimo. Odgovornost pa imam tudi kot državljan – da spoštujem, sodelujem, da ne obupam nad tem, da lahko skupaj spreminjamo stvari na bolje.
V Svobodi verjamemo v odprt dialog, v sodelovanje in v prihodnost, ki jo gradimo skupaj – z mladimi, s starejšimi, s tistimi, ki so šele prišli in s tistimi, ki so državo gradili od začetka.
V Svobodi verjamemo v odprt dialog, v sodelovanje in v prihodnost, ki jo gradimo skupaj – z mladimi, s starejšimi, s tistimi, ki so šele prišli in s tistimi, ki so državo gradili od začetka.
Praznik državnosti ni samo spomin na preteklost. Je priložnost, da pogledamo, kdo smo in kam želimo iti. Z mamo sva to naredila s preprosto gesto: skupaj sva sedela na Kongresnem trgu, gledala proslavo in vedela – del te zgodbe sva tudi midva. Vse najboljše, mama! Vse najboljše, Slovenija!
Matej Grah
