Z izjemnim ponosom lahko povem, da smo po več mesecih priprav na vladi tudi uradno potrdili našo namero, da Slovenija postane gostiteljica velikega štarta Dirke po Franciji leta 2029.
To namero bom ob koncu letošnje dirke osebno predal organizatorjem tega legendarnega tekmovanja.
Projekt posvečamo generaciji mladih športnikov in športnic, ki šele prihaja. Generaciji, ki si zasluži, da svoje ambicije, motivacijo in pogum črpa iz dejstva, da si kot država upamo – da si dovolimo sanjati največje sanje.
To ni bila ne lahka odločitev ne preprosta naloga. A prepričan sem, da smo kot država – predvsem zaradi izjemnih uspehov naših kolesarskih junakov in junakinj – dolžni narediti ta korak. Ne samo kot vlada, ampak kot narod. Dirka po Franciji ni zgolj eden največjih športnih dogodkov na svetu – je eden najbolj prepoznavnih dogodkov nasploh. Gre za globalni simbol odločnosti, poguma in vztrajnosti.
Z našo kandidaturo ne želimo pokazati zgolj to, da imamo šport radi. Želimo pokazati, da Slovenija ni samo lepa dežela zadovoljnih in delovnih ljudi – ampak samozavestna država, ki si upa stati ob boku največjim. Ne le kot tekmovalci na kolesarski progi, temveč kot organizatorji svetovnih dogodkov.
Verjamem, da bo ta izziv pri nas naletel na plodna tla. Imamo znanje, izkušnje in predvsem pogum. Prepričan sem, da bo ta projekt navdih za vse – ne le za športnike, ampak tudi za gospodarstvo, turizem in naš mednarodni ugled.
Naši športni ambasadorji, kot sta Tadej in Primož, so že zdaj prepoznavni po vsem svetu. Kamorkoli pridem kot predsednik vlade – v Azijo, Evropo, Ameriko – me ljudje sprašujejo o Tadeju. Vedo zanj. A mnogi med njimi še ne poznajo vseh lepot naše države. Po letu 2029 jih bodo. Spoznali bodo Slovenijo. In to je naš cilj.
Zakaj to počnemo? Ker verjamemo, da lahko ustvarimo nekaj zgodovinskega. Nekaj, na kar bomo ponosni še dolgo. In dovolite mi, da zaključim z nasmehom: čeprav na politični sceni rumena ni moja prva izbira, verjamem, da bo leta 2029 cela Slovenija rumena. Rumena v duhu Dirke po Franciji. Tako kot je danes rumen naš Tadej. In verjamem, da bo tak tudi ostal.
Hvala lepa.
