Urška Klakočar Zupančič v intervjuju za Radio Slovenija o položaju žensk in enakosti v družbi.
Urška Klakočar Zupančič v intervjuju za Radio Slovenija o položaju žensk in enakosti v družbi.
O svoji vlogi na položaju predsednice državnega zbora
»Hvaležna sem za ta položaj. Se bom pa v svojem mandatu oziroma sem se že začela in se bom še naprej zavzemala tudi za skrb za socialno šibke v družbi, skrb za tiste, ki si ne morejo sami pomagati, predvsem za otroke s posebnimi potrebami, za starejše, za otroke, ki živijo v nasilju in revščini, in tudi za živali. V bistvu bi rada, da se me raje kot po tem, da me nekdo imenuje za prvo predsednico, to se pravi za prvo žensko na tem mestu, zapomni po teh temah, ki sem vam jih pravkar naštela.«
O težkem obdobju številnih kriz, v katerem vodi državni zbor
»Svet je na nekem prelomu. Ampak veste, jaz se bom zgledovala po močnih ženskah v zgodovini, ki so vedno vstopile na oblast takrat, ko je šlo vse narobe. Tako da je morda ravno z vsemi temi krizami, ki ste jih našteli, nastopil čas, da nekaj vajeti v svoje roke prevzamejo ženske, ker morda imajo boljši posluh ali bolj tenkočuten posluh za vse težave, ki nas pestijo, in s to svojo čuječnostjo, kajti toliko pa moramo biti iskreni in si moramo priznati, da ženske so bolj čuteče in so bolj sočutne in drugače doživljajo stisko drugih kot moški, ki se morda lažje od tega distancirajo, ker je pač hudo, ko gledaš stisko sočloveka ali pa drugih živih bitij. Ženske pa ob tem najdemo moč, da te zadeve spremenimo; se ne umikamo, ampak iz stiske nekako najdemo moč in se s stisko spopadamo.«
O sovražnem govoru
»Mi ga moramo začeti reševati na sistemski ravni, ker sovražni govor bo pripeljal do sovražnih fizičnih reakcij, potem pa vemo, kje smo. Vedno se začne s sovraštvom do drugačnosti, v tem primeru do, denimo, ženskosti, ki je morda malo bolj izpostavljena, in če mi te sovražnosti ne bomo zamejili; zamejili v primerih, ko glede sovražnosti ne moremo več poučevati in ozaveščati – poučujemo lahko otroke, jih naučimo, da je kaj takšnega nesprejemljivo – tam, kjer pa tega več ne zmoremo, ker je to tako globoko zakoreninjeno v zavest ali podzavest ljudi, takrat pa je treba sovražni govor kaznovati. Tudi zato, da se ne sprevrže v kaj hujšega. Veste, tudi nacizem in fašizem sta se začela s sovražnimi besedami, in vemo, kam je to pripeljalo. Zato glede tega ne bom nikoli tiho.«
O odgovornosti pri opravljanju funkcije
»Želela bi si, da imajo upokojenci življenje, kakršno si zaslužijo, želela bi si, da otroci uživajo otroštvo tako, kot ga morajo, želela bi si, da so mladi ljudje zadovoljni in ekonomsko preskrbljeni, da se radi vračajo v našo državo, da imajo dostop do vseh materialnih možnosti, ki jih morajo imeti za dobro življenje, želela bi si, da se istospolni počutijo vključene, in ne odrinjene na rob družbe, želela bi si, da imajo Romi svoj način življenja, ampak se hkrati tudi oni zadovoljno vključujejo v širšo družbo, želela bi si, da ženske obujejo rdeče čevlje in gredo z njimi po mestu in da nihče za njimi ne bi stresal nekih negativnih, sovražnih opazk. Vse to bi si želela, tudi to, da se ohranijo vsa živa bitja na tem planetu, številna so že izumrla, želela bi si, da imajo vse tiste živali, ki jih pojemo, lepo življenje pred tem. Vse to. Kako narediti ta svet lepši, da bom sama pri tem ostala v enem kosu, je pa kar težko. Včasih je ta odgovornost težka, težja, kot bi si želela, da bi bila, ampak potem vedno znova vstanem in si rečem, da je vredno, in grem naprej. Pa veste, zakaj? Ker vidim samo en nasmeh, na obrazu otroka, na obrazu starke, ki je pristopila do mene, na obrazu gospoda, ki pravi, da se je boril za našo Slovenijo, pa ima zdaj spet upanje. Tako da je vredno.«
O človekovih pravicah
»V zvezi s človekovimi pravicami, drvimo nazaj, ampak mi ne smemo drveti nazaj, temveč moramo iti naprej. To smo dolžni svojim otrokom. In še nekaj bom povedala: pravica do splava je človekova pravica. In človekove pravice so bile izborjene, niso padle z neba, ljudje so jih plačali s krvjo in mi jih moramo ubraniti.«
O plačni neenakosti in podplačanih feminiziranih poklicih
»Poklici, ki so tradicionalno ženski, morajo postati poklici, ki so dostopni enako za oba spola. Popolnoma normalno mora postati, da sta v teh poklicih zastopana oba spola in da postane popolnoma normalno, da je za opravljeno delo pridobljeno tudi dostojno plačilo. In če obstajajo poklici, za katere se po večini odločajo ženske in ki so podplačani, je treba to urediti. In če je treba, naj ženske dvignejo glas.«
Celoten intervju lahko preberete (ali pa mu prisluhnete) TUKAJ.