Spoštovane tovarišice in tovariši, spoštovani pohodniki, krajani, predstavniki organizacij in vsi, ki ste danes prišli na Rašico, da skupaj ohranimo spomin na prvo slovensko vas, ki jo je požgal okupator.
Ko danes človek pride na Rašico, najprej začuti mir. Mir, ki ga dajejo gozdovi, mir, ki ga dajejo drevesa, veter in tišina med krošnjami. Po njenih poteh hodijo pohodniki, tečejo rekreativci, vozijo kolesarji, prihajajo družine. Rašica je danes priljubljena izletniška, pohodniška in rekreativna točka.
Ko danes človek pride na Rašico, najprej začuti mir.
Leta 1941 je bilo vse drugače. Takrat so se tu zbrali prvi borci za svobodo, partizani Rašiške čete. Partizani so takrat napadli nemški avtomobil, za katerega so mislili, da so v njem pripadniki gestapa. In za napad se je nemški okupator še kako maščeval. Požgal je vas Rašica. To je bila prva požgana vas, a nikakor, žal, ne zadnja.
Do konca vojne je bilo požganih še na stotine slovenskih vasi, izgnanih še več Slovenk in Slovencev, vojna pa je tako kot drugod po svetu tudi med Slovenci terjala hud krvni davek.
Pred 85 leti, ko se je tudi pri nas ta vojna začela, je bilo vse drugače. Slovenci smo bili takrat kot manjvredni ljudje in sužnji obsojeni na smrt, uničenje, tako kot drugi manjvredni ljudje in narodi, ki jim nacisti niso priznavali pravice do življenja.
Predvsem na Gorenjskem in Štajerskem so nacisti takoj začeli uničevati vse, kar je bilo slovenskega, saj so ti deželi razglasili za zgodovinsko nemško ozemlje. Nemci so bili popolni gospodarji in so odločali o vsem, tudi o življenju in smrti. Slovence so začeli preganjati in zapirati, v živinskih vagonih voziti v Srbijo, voziti tudi na suženjsko delo drugod po rajhu.
Takrat, med drugo svetovno vojno, se je svet razdelil na dve strani. Na nacistične in fašistične sile, ki so hotele ustvariti svoj svet gospodarjev in sužnjev, svet nasilja, sovraštva in laži. Nasproti temu svetu je stalo zavezništvo Združenih narodov, v katerem so bili vsi svobodoljubni narodi, ki so se uprli nastajajočemu svetu nasilja in sovraštva.
Vsak upor proti nacizmu in fašizmu je bil in mora še naprej ostati v svetu spoštovan in cenjen. In vsak narod, ki se je boril proti nacizmu, mora ostati na to ponosen. In Slovenci zagotovo moramo ostati ponosni, da smo bili tudi takrat na pravi strani zgodovine.
Vsak upor proti nacizmu in fašizmu je bil in mora še naprej ostati v svetu spoštovan in cenjen.
Pri nas so bili na strani zavezništva Združenih narodov naši partizani kot mednarodnopravno priznana vojska tega zavezništva.
Žal se dogodke iz druge svetovne vojne danes zlorablja za politične boje. In trenutna oblast – zanjo zgodovina ni nekaj, kar bi spoštovali in se iz nje učili, temveč zgolj politično orodje, ki je namenjeno temu, da se naše ljudi med seboj razdvaja.
In prav zaradi politik, ki med ljudmi ustvarjajo nezaupanje, sovraštvo in strah, se tudi v teh časih zdi, da je današnji trenutek podoben tistim temnim zgodovinskim časom.
Tako ni samo pri nas. Tudi v Gazi in Palestini imamo danes delitve na gospodarje in sužnje, na izbrani narod in na manjvredne ljudi. Tudi tam se številčno in tehnološko močnejši sovražnik znaša nad nedolžnim civilnim prebivalstvom ter uničuje in požiga njihova naselja in vasi.
In žal se je trenutna slovenska oblast v celoti podredila izraelski vladi in prodala slovensko suverenost.
In žal se je trenutna slovenska oblast v celoti podredila izraelski vladi in prodala slovensko suverenost.
Fašizem se nikoli ne začne z nasiljem. Začne se tako, da se enostavno ne spoštuje več demokratičnih ustanov in pravne države. In zato moramo biti še toliko bolj pozorni prav na vsak znak, ki državo iz demokracije vodi proti avtoritarnosti.
Fašizem je bil med drugo svetovno vojno res poražen, a žal, kot kažejo današnji časi, nikoli zares premagan.
In prav med drugo svetovno vojno je partizanski boj Slovencev pokazal, kaj vse zmoremo takrat, ko se povežemo v borbi in želji po svobodi, pravici in boljšemu življenju. Takrat smo imeli takšne ljudi in tudi danes smo tukaj zbrani takšni ljudje.
In prav med drugo svetovno vojno je partizanski boj Slovencev pokazal, kaj vse zmoremo takrat, ko se povežemo v borbi in želji po svobodi, pravici in boljšemu življenju.
Tukaj smo.
Domoljubje pomeni imeti svojo domovino rad. Slovenija je naša država in bo vedno ostala naša domovina. Ostale pa bodo tudi naše vrednote: tovarištvo, enakost, pravičnost, svoboda. Vrednote, za katere so se vedno borili naši predniki.
Slava jim!
Te vrednote je najlepše opisal moj rojak Srečko Kosovel:
»Silni so tisti, ki ne poznajo lastne koristi in katerih srca so odprta kot smehljajoči travniki. Silni so tisti, ki se nikoli ne uklonijo in ne zlomijo.«
Današnji čas od nas zahteva prav tak pogum. Pogum, da spregovorimo takrat, ko bi bilo lažje molčati.
V bistvu današnji čas od nas zahteva, da smo vsi po malem Srečko Kosovel.
In zato 11. oktobra na referendumu proti politični policiji vsi povejmo zelo jasno in glasno: štirikrat proti.
In zato 11. oktobra na referendumu proti politični policiji vsi povejmo zelo jasno in glasno: štirikrat proti.
In če je kdaj bil čas – in bom ponovno citiral Kosovela –, da se »ne uklonimo in ne zlomimo«, je ta čas ravno sedaj.
Vsi skupaj, enotno, do zmage, do svobode!
Vsi skupaj, enotno, do zmage, do svobode!
