Razkritje tretje pravnomočne obsodbe ni samo še ena afera Zorana Stevanovića. Jasno postaja, da goljufije in grožnje niso osamljeni incidenti v Stevanovićevi preteklosti, temveč vzorec ravnanja in način življenja. Zadnji trenutek je, da se poslanci desne koalicije, ki so Zorana Stevanovića postavili na drugo najpomembnejšo funkcijo v državi, soočijo z nepopravljivo škodo, ki so jo s tem povzročili Republiki Sloveniji.
Zoran Stevanović je izkoristil zaupanje ženske in ji vzel 2.500 evrov z lažno obljubo, da ji bo denar vrnil, ter ji v jamstvo ponudil avtomobil, za katerega se je izkazalo, da sploh ni bil njegov. Isti človek je nekomu grozil, da ga bo ustrelil, in skušal ogoljufati zavarovalnico. Vprašanje je, če je tretja razkrita pravnomočna obsodba tudi zadnja v zgodovini Stevanovića, ki se je v medijih večkrat zlagal in zatrdil, da nikoli ni bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja.
Stevanović se tudi ob zadnjem razkritju sklicuje na izbris obsodb iz kazenske evidence in zavrača pojasnila javnosti. Toda: izbris obsodb ni izbris dejanj. To, da zakon predvideva odstranitev zapisov o sodbah iz kartoteke, ne pomeni, da sedanji predsednik Državnega zbora ni goljufal in ni grozil. Za javne osebnosti, še posebej za funkcionarje na najvišjih položajih, morajo veljati najvišji standardi poštenosti, integritete in odgovornosti. Stevanović te standarde grobo krši dvakrat. S svojimi kaznivimi dejanji v preteklosti in s svojim današnjim brezsramnim laganjem javnosti.
Ampak kdo je odgovoren za to, da je večkrat pravnomočno obsojen posameznik danes predsednik Državnega zbora? Kdo mu je omogočil, da je uresničil svoje politične ambicije? Stevanović je na položaj prišel z glasovi strank SDS, NSi in Demokrati. **Glavni boter njegovega političnega vzpona je predsednik vlade Janez Janša. **
Odnos med štirimi strankami nenačelne slovenske desnice je daleč od političnega ali razvojnega zavezništva. To je običajno pajdaštvo, v katerem so glasovi za oblast vredni več kot verodostojnost državnih institucij.
To je običajno pajdaštvo, v katerem so glasovi za oblast vredni več kot verodostojnost državnih institucij.
Molk koalicije ob zadnjem in tudi vseh dosedanjih Stevanovićevih škandalih ter ob nesprejemljivem ravnanju še enega poslanca stranke Resni.ca, Borisa Mijića, je oglušujoč. Vsak dan, ko si zatiskajo oči in molčijo ob tem, ko Stevanović in njegovi strankarski kolegi sramotijo Državni zbor Republike Slovenije, so bolj sokrivi za popolno razvrednotenje naših demokratičnih institucij.
Vprašanje poslankam in poslancem, predvsem Nove Slovenije in Demokratov, torej je: kako so še lahko tiho? S kakšnim obrazom državljanom pridigajo o moralnih standardih, o boju proti korupciji, proti privilegijem, proti izkoriščanju pravic, ob tem pa ne le podpirajo, temveč omogočajo Stevanovića in njegovo stranko?
Vprašanje poslankam in poslancem, predvsem Nove Slovenije in Demokratov, torej je: kako so še lahko tiho?
Star slovenski pregovor pravi: »Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si.« Drugi pa: »Tisti, ki drži žakelj, je enako kriv kot tisti, ki krade.« Absurdnost kopičenja afer predsednika Državnega zbora ni smešna. Je resen in zaskrbljujoč znak razkroja temeljnih družbenih vrednot. Skrajni čas je, da vladajoča koalicija ta razkroj prekine ali pa zanj prevzame popolno odgovornost.
Tisti, ki drži žakelj, je enako kriv kot tisti, ki krade.
V Svobodi zato pričakujemo, da bodo poslanke in poslanci Državnega zbora vseh političnih strank, ki še premorejo minimum dostojnosti, moralne integritete in spoštovanja do demokracije, podprli predlog za razrešitev Zorana Stevanovića, ki so ga tri opozicijske stranke v proceduro vložile že konec julija.
V Svobodi zato pričakujemo, da bodo poslanke in poslanci Državnega zbora vseh političnih strank, ki še premorejo minimum dostojnosti, moralne integritete in spoštovanja do demokracije, podprli predlog za razrešitev Zorana Stevanovića, ki so ga tri opozicijske stranke v proceduro vložile že konec julija.
