Pozdravljene Janče. Spoštovane veteranke in veterani, spoštovani člani domoljubnih in veteranskih organizacij, drage Slovenke, dragi Slovenci!
Danes smo zbrani na Jančah, na kraju poguma, odpora in spomina. Na zemlji, kjer je slovenski narod pred 85 leti dokazal, da se tudi majhen narod lahko zoperstavi ne le velikemu zlu, ampak največjemu zlu.
Takrat, ko je bil nekdo pripravljen izbrisati nas s te zemlje, in takrat, ko smo bili prisiljeni braniti svojo svobodo, svoj jezik, svojo kulturo in svoje dostojanstvo, smo pokazali, kdo je v resnici velik.
Območje okrog Janč je med drugo svetovno vojno postalo pomembno območje delovanja partizanskih enot. Spomladi leta 1942 je to območje zaznamoval eden težjih spopadov II. grupe odredov pod vodstvom Franca Rozmana – Staneta. Med pohodom proti Štajerski je na tem območju prišlo do hudih bojev z nemškimi okupacijskimi silami in mnogi so takrat padli za svobodo. Padli s Titovko na čelu, molitvijo na ustih in domovino v srcu.
Toda zgodovina Janč ni samo zgodovina vojaških spopadov. Je zgodovina ljudi, kmetov, družin, kurirjev, mater in otrok, ki so v težkih časih pomagali odporniškemu gibanju, skrivali borce, prenašali sporočila in verjeli, da bo svoboda nekoč premagala strah.
Janče zato niso le točka na zemljevidu. So simbol. So opomin. In so dokaz, da svoboda nikoli ni samoumevna, ampak da se je zanjo vedno treba in vredno boriti.
Na teh krajih so partizanske enote branile narodovo čast in pravico do obstoja. Tukaj so se ljudje odločali med strahom in pogumom in odločili so se za pogum.
Zato danes ne govorimo samo o zgodovini. Govorimo o vrednotah, tako kot so nas prijazno spomnili najmlajši nastopajoči iz Osnovne šole Janče.
Govorimo o vrednotah, ki so omogočile obstoj slovenskega naroda: o pogumu, solidarnosti, enotnosti in predvsem odgovornosti za skupno dobro.
Zgodovina nas uči, da so bili časi vojne tudi zapleteni in boleči. Slovenski narod je bil razdeljen, ljudje so živeli pod okupatorjevim nasiljem, s strahom in tudi ideološkimi razkoli.
Prav zato moramo danes zgodovino razumeti celovito, dostojanstveno in predvsem odgovorno. Nikakor pa ne zato, da bi odpirali nove delitve, ampak da bi razumeli, kako dragoceni so mir, demokracija in medsebojno spoštovanje.
Ko gledamo današnji svet, vidimo, da žal niti mir ni več samoumeven. Tako v Evropi kot tudi v naši bližini ponovno odmeva zvok orožja. Vojne jemljejo življenja očetov in sinov, mater in otrok.
Žal ravno tisti narod, ki je bil med drugo svetovno vojno med najbolj prizadetimi, danes izvaja genocid nad drugim narodom v svoji bližini samo zato, ker verjame, da lahko.
Širijo se sovražni govor, nestrpnost, zgodovinski revizionizem in populizmi, ki legitimirajo nasilje in ščuvanje proti ljudem, proti celotnim družbenim skupinam.
Demokracija, svoboda govora in človekovo dostojanstvo niso več nekaj, kar lahko jemljemo za samoumevno.
Demokracija nikoli ne umre čez noč, ampak vedno postopoma. To se zgodi takrat, ko so ljudje tiho, ko oblast med njimi načrtno širi strah.
Zato ne pozabimo nikoli: demokracija vedno umre takrat, ko dobri ljudje utihnejo. Demokracija vedno umre v temi.
Danes v Slovenijo s pomočjo prevare volivcev žal na oblast prihajajo ljudje, ki si želijo državo zaviti prav v temo.
Prihaja čas intenzivnih napadov na neodvisno sodstvo, nevladne organizacije in neodvisne medije. Na vse tiste, ki mislijo s svojo glavo in ne tako, kot oni.
Ti ljudje znajo delovati le tako, da vse tiste, ki jim niso po volji, razglašajo za notranje sovražnike. Delovati znajo le tako, da nas delijo in poskušajo ustrahovati. Delovati znajo le tako, da kritične glasove utišajo. Le tako, da vsakega razglasijo za nasprotnika ali celo sovražnika države, če se le ne strinja z njimi.
Delovati znajo le tako, da brišejo celo zgodovino. Zgodovino, ki ji danes tukaj izrekamo vso čast in na katero smo lahko samo ponosni.
Ti ljudje znajo delovati le tako, da nagrajujejo svoje botre in podpornike, ljudem pa jemljejo pod izgovorom, da se zanje borijo.
Te ljudi v resnici ne zanimajo dobrobit države in njenih ljudi ali vrednote, ampak le osebna korist in moč.
In žal so ti ljudje pripravljeni Slovenijo in njene interese za lastno korist in oblast prodati tudi tujcem. Spet.
Kot da nas ne bi zgodovina enkrat že naučila, kam to pripelje.
Pred nami je obdobje, kot ga v zgodovini naše mlade države še ni bilo.
In zato na tem mestu pozivam vse demokratične politične sile, da se poenotimo. Kajti prihaja čas, ko bo treba pozabiti na tiste majhne razlike, ki nas delijo.
Prihaja čas, ko bo treba pozabiti na tisto, kar nas dela različne, in iz različnosti potegniti enotnost.
Prihaja čas, ko bo slovenska demokracija na največji preizkušnji in naša dolžnost je, da jo branimo.
Zato vas pozivam vse k enotni obrambi slovenske demokracije.
Kajti demokracija bo od nas potrebovala pogum. Tak pogum, kot so ga pred 85 leti, ko je bila praktično cela Evropa pokorjena, tukaj na Jančah pokazali slovenski domoljubi.
Borili so se za to, da bi lahko sami odločali o svoji usodi. Da bi lahko takrat in danes govorili slovensko.
In tudi naša dolžnost ni samo do tega trenutka, ampak tudi do trenutka, ki bo prišel čez 85 let, da bomo lahko na tem kraju še naprej govorili svobodno in slovensko.
Če želimo biti vredni njihovega poguma, moramo danes graditi družbo spoštovanja, sodelovanja in človečnosti. Družbo, kjer ne bo prostora za sovraštvo, poniževanje ali izključevanje. Družbo, kjer različnost ni grožnja, ampak bogastvo.
Njihov pogum je postal temelj naše države in del naše identitete. Njihova žrtev ostaja trajen opomin. Svoboda je lahko le izbor pogumnih ljudi.
Naj Janče ostanejo simbol poguma preteklosti in hkrati simbol miru prihodnosti.
Naj živi spomin na upor slovenskega naroda.
Naj živi demokracija!
Naj živi Slovenija!
