Petek, 22.5. (in ne 13., ker to je – v nasprotju z ljudskimi vražami – super dan.
Težko je ocenjevati sebe in svoje sposobnosti, no, vsaj nekateri mislimo tako. Res pa je, da je (tudi v DZ ) precej takih, ki to zlahka počnejo in si pripisujejo toliko genialnih lastnosti, da se sapa kar poseda pod težo izrečenih imenitnih oznak. Pa vendar skozi čas dobiš nekakšen občutek tudi za to, kaj se bo zgodilo.
Krajše politično poglavje sem že prebrala in bilo je izjemno poučno. Jezik diplomacije mi ni bil nikoli blizu, kar je dodatna oteževalna okoliščina, če se znajdeš v njej.
No, drugo politično poglavje je bilo precej drugačno. Na nek način je spreminjalo ustaljene vzorce delovanja, kar je najbolj »živciralo« stare politične mačke in vse, ki so po uradni dolžnosti v službi katerekoli vlade že. Verjamem, da marsikomu ni bilo enostavno, a sama sem vseeno ena tistih, ki mi vsota let sicer narekuje, da bi se zibala v objemu ustaljenosti, sama osebnost pa nima nič proti, če »se dogaja«, kar je verjetno povezano tudi z mojim primarnim poklicem in delom. In se je dogajalo!
Ker sem po nesrečnem spletu okoliščin (ki jih sicer smatram za izjemno srečne, prave in edine, vredne človeka) spet v skupini ljudi, ki se vedno preizprašujemo, tehtamo odločitve, ravnanja, nikoli avtomatično in za vekomaj (veke, amen) ne mislimo, da imamo prav, ni bilo vedno lahko. Smo pa vedno iskali in našli najmanjši skupni imenovalec in upam si reči, da smo bili skupina »fajn« ljudi. Takih, ki jim ni bilo vseeno za druge in niso slepo »blejali« za prvim zvoncem, kar ni niti nikoli zahteval od nas. Je bolj naporno, a je tudi bolj prav. Če združuješ ljudi z lastno glavo in brez večnih bremen krivičnih frustracij, ki jih vedno zagrešijo »oni drugi«…
Ljudje v glavnem ne maramo sprememb, tudi politične igre in igralci v naši deželi si želijo nadaljevanja ustaljenih duelov, distribucije in redistribucije. Da mirno živimo v svojih osemdesetletnih predvidljivih sporih naprej. Zato ti gredo na živce neke »novinci«, ki kalijo politično predvidljivost.
Tako zelo to nekatere moti, da so pri »posebnežih« posegli v skrajni vrh. Vse, kar je nekoč veljalo, ne velja, eden ve več kot stotine drugih, je tudi najboljši, najlepši, z izjemnim znanjem z vseh področjij, rad tudi predava in si nadene masko pravičnega in modrega, rad ima odločne »maskuline«, a »mehke poti« (nekakšen novi obraz passive agressive). Vsakič, ko sede pod veliko temno zaplato marmorja, ve, da je dosegel vse, kar si je zadal v sanjah in ob klepetu s kolegom na moškem WCju. Oprostite mi to grobo ilustracijo, ki sem jo uporabila izključno kot domišljijsko intervencijo za boljšo predstavitev črno-bele realnosti, v kateri smo pristali.
Skratka – ta poglavja in še nekaj poglavij mojega prejšnjega življenja (poklicnega) so mi izrisala razmeroma jasno sliko tega, kar se bo dogajalo oziroma zgodilo. Nobenih težav nimam s tem, da rečem, da gre za res lepo odigrano politično igro in strategijo. Touché!
A cena je res visoka. Za vse. Še tisto malo, kar je bilo razumeti kot »častno« v politiki, se je izgubilo. Bojim se, da morda za vedno, želim si, da se motim. Umetnost političnega pa je postala trivialnost par exellence. To je sicer že kar dolgotrajen proces, a zdaj s(m)o pritisnili piko. Terminalno. Od tu gremo lahko le še v različne kroge Dantejevega pekla. Pa žal v tem nismo osamljeni.
Se mi je pa v spomin vtisnilo nekaj uvodnih stavkov o tem, kako mu »je bila vedno najbolj pomembna dobrobit Slovenije in vseh ljudi v njej«. Če kdo verjame v to, ima resne težave z dojemanjem resnice in dogajanja okoli sebe. Več kot pol ljudi je zanj odveč, jih sovraži, odkrito (pa govorim o »klenih«, če veste, kaj mislim), ker mislijo drugače in ga ne vidijo kot junaka, ki nas je odrešil vsega hudega in nas na belem konju popeljal v Indijo Koromandijo. Je izjemno zamerljiv in maščevalen. Je karizmatičen, a ne v dobrem. Škoda. Nekaj je, čez kar ne zna in zmore.
No, še sreča, da sem popolnoma nepomembna igralka, čeprav mi je še kot mladi novinarki užaljeno zalučal v obraz nekaj pikrih. Nepotrebno. Le zakaj bi se ukvarjal s tako »obrobnimi malenkostmi«, če je tako velik?!
In še nečesa sem se spomnila. Večkrat v parlamentu slišimo imenitne citate, ki so jih izrekli modri možje (predvsem možje, da).
Na primer tegale, Einsteinovega:
»Ne moremo rešiti problemov z enakim načinom razmišljanja, kot smo jih ustvarili.«
No, to.
37 let. In prej.
